ponedeljek, junij 11, 2007

"OK"


V srednji šoli sem poleti delala na letališču kot kopenska stevardesa. Imela sem kratke lase, gladko polizane na čelo, temno modro uniformo z belo srajco, črne najlonke in salonarje. Minimalističen nakit. Všeč mi je bilo, kadar so letala v dežju pristajala na prvih treh platformah in sem potnike lahko pričakala peš, z velikim dežnikom v roki. Malo sem bila v zadregi, če so bili oni brez. Vseh seveda nisem mogla povabiti pod streho.
Ko se letalo ustavi in mu že pripeljejo stopnišče, je bilo treba stopiti pod zadnja ali sprednja vrata in stevardesi na krovu pokazati vzdignjeni palec, mednarodni znak za »ok«. Ne vem sicer, kaj točno naj bi si s tem povedali, razen razvidnega, da sem na mestu, čakajoča; domena je domena. Če mi je bil kakšen gospod posebej simpatičen, sem rekla: »Welcome to Brnik. Did you have a nice flight?« Odgovoril je: »Yes, thank you. The weather wasn't so great though. I like your hair.« Skromni dialogi so popestrili rutinsko delo. Rada sem zgodaj zjutraj ob steklenem pročelju opazovala migetanje hlapom podobne snovi, ki obriše pristajalno stezo. Videti je bilo, kot da bi polita z bencinom stalno plamenela. Razen v dežju. Takrat je asfaltni horizont mirno počival, kot zadovoljen dojenček po dojenju. Zazrto v praznino me je ponavadi zmotil carinik. Ledeno mrzlo pištolo mi je naslonil na rebra in pridal kakšno prodorno, kot npr.: »Ti sploh kaj vidiš, s temi svetlimi očmi?« Naredila sem se gluho, zato mi je v bodoče z orožjem prizanesel, le dežnik sem morala na prehodu iz mednarodnega prostora v check-in halo spustiti skozi detektor vsakič, ko sem se sprehodila mimo.
Tega sem se spomnila, ker si nocoj želim prisluhniti dežnemu škrabljanju.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home