Demonična golota in napetosti

študija gibanja, podobica

Zadnjič sem naletela na podobico (kot nabožna slika device Marije je) češkega fotografa Rudolfa Koppitza, študija gibanja. Golota in zagrinjanje. Človeška vmesnost, dramatično zastrtje. Profesor je živel v poznem devetnajstem stoletju, kot njegov avstrijski sodobnik, čopičar Gustav Klimt. Čas ustvarjanja, ki je hkrati simboliziral senzualno nebrzdanost, ekstazo razdajanja, ter slutnjo terorja, umiranja. Dela obeh so kodirana z medčasovno tenzijo, vgravirana s prestopanjem iz biti v nebit, iz intimistične nedolžnosti v mrakobno togoto. Senzibilna erotičnost in smrt, strupeno prežeča med sklepnimi pregibi.

Pri Klimtu seveda igra tudi mitologija. Njegove gorgone imajo starogrške korenine; ženske-kačice, polzmajevke. Torej gre tu za sublimno nagost, nadčutnost, še bolj usodno. Pogled nanje namreč človeka spremeni v kamen.