pol-pol

Težko razumem, kako nekateri večino noči, poljubno celo, prebedijo. Študirajo, ustvarjajo, karkoli že. Sama sem po enajsti zvečer, dvanajsti zagotovo, ad acta. Preplavljena z zimzeleno potrebo po mirovanju, horizontalnem, zračenju, če je mogoče. Nekaj ur, v dobri dužbi recimo, ali izredno inspiriranem stanju, bi še zdržala, umskih naprezanj pa nikakor ne. Nočna izmena je rezervirana za padanje. Spuščanje v nezavedne votlosti, pri čemer se možgani odklopijo. Redni nočni počitek poplačajo z dnevno budnostjo. Če ni ravno zelenjavni ponedeljek.