četrtek, maj 31, 2007

Po tekočem traku

Med branjem Dionizovih ditirambov sem se spomnila, da sem sanjala črno dvigalo, midva v njem. Veliko in mrzlo kot sterilna operacijska soba, z dvema nujnima primeroma. Od zunaj sem slišala zavijanje alarma. Rdeče je seval vse do mojih senc. Vrtela so se, šmirasto kolesje. Bilo je ogledalo, zaledenelo. V njem sem razbirala obris nekoga, ki škrta z zobmi. In svoje lase za njegovim vratom. Hladilo je, ko sva se utapljala v lastnem izparevanju. Razmišljala sem, kako in kje bi se ga dotaknila. Prvič. Stal je negibno. Mrlič, ki slišno diha le v inkubatorju steklene samobitnosti. Roki sta mu viseli na ploščatih bokih. Iztegnjeni, krasni prsti. V oblaku bližine komajda vidi predse. Zaglavna plat je drug svet. Z desnico ga vetrovito prečešem, zgornjo plat dlani postavim nasproti njegovi. Vibrajoči hrbtni potnosti. Telesi se senzorično merita prek nekaj milimetrske razdalje. - REZ - Prižgo se reflektorji. Utripanje. Vdrejo zdravniki, sestre, še več pohabljencev. Vstopajo in izstopajo kot po tekočem traku. Nadstropja se preštevajo, drugo pod drugim. Spuščamo se h koncu. Ni ga več. Nekomu tretjemu diham za ovratnik. Ki me ne čuti. Z blazinico kazalca si v žepu po stegnu pišem, kar si je morda rekel, ko je izginjal. Na ustnicah mi čepi žgečkalka v travnati kombineži. Pogledam v ogledalo, zdaj čisto sama. Operacija končana. Je, česar ni. Našobim se in odfrcnem nagajivko. Zaboli, ko vidim, da je odskočila z ustnic, še preden sem premaknila prste.

2 Comments:

At 8:47 pop., Blogger skrivnosti gozda, rek & gorá said...

(ne vem, če mi bo uspelo ubesediti občutke, no, poskusim lahko ...)

Prebiranje tvojih misli je zame kot podajanje v labirint, mogočen gozd ali globoko jamo. Nekaj časa lahko vlečem za seboj vrvico, vem, kje se nahajam. Potem pa se izgubim, vrvice ni več v dlani. Tudi povratek nazaj ne pomaga, ker se izgubim na isti točki.

Imam dva popotnika, raziskovalca, enega, ki se po labirintu, gozdu, jami izgublja "peš", v gojzarjih, in drugega, ki kot orel "jadra" nad njim in vedno ve, kje sta oba.

Orel se še ni izgubil, tu pa pogosto zajadra v meglo.

 
At 10:52 dop., Blogger Zvita said...

na prvi fotki, v osrčju gozdov, si na sredini, med razpolovljenim skalovjem, nasproti stojita okamnela človeka (face to face) - neobrušenih potez, si videl? lahko tudi hrbtni strani njunih togih dlani, ki ju prerašča zeleni čas

me prav zanima, kako je s temi robatimi negibnostmi ponoči, ko jih nihče ne gleda; razen morda kakšne lepe sove ...

 

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home