Po tekočem traku

Med branjem Dionizovih ditirambov sem se spomnila, da sem sanjala črno dvigalo, midva v njem. Veliko in mrzlo kot sterilna operacijska soba, z dvema nujnima primeroma. Od zunaj sem slišala zavijanje alarma. Rdeče je seval vse do mojih senc. Vrtela so se, šmirasto kolesje. Bilo je ogledalo, zaledenelo. V njem sem razbirala obris nekoga, ki škrta z zobmi. In svoje lase za njegovim vratom. Hladilo je, ko sva se utapljala v lastnem izparevanju. Razmišljala sem, kako in kje bi se ga dotaknila. Prvič. Stal je negibno. Mrlič, ki slišno diha le v inkubatorju steklene samobitnosti. Roki sta mu viseli na ploščatih bokih. Iztegnjeni, krasni prsti. V oblaku bližine komajda vidi predse. Zaglavna plat je drug svet. Z desnico ga vetrovito prečešem, zgornjo plat dlani postavim nasproti njegovi. Vibrajoči hrbtni potnosti. Telesi se senzorično merita prek nekaj milimetrske razdalje. - REZ - Prižgo se reflektorji. Utripanje. Vdrejo zdravniki, sestre, še več pohabljencev. Vstopajo in izstopajo kot po tekočem traku. Nadstropja se preštevajo, drugo pod drugim. Spuščamo se h koncu. Ni ga več. Nekomu tretjemu diham za ovratnik. Ki me ne čuti. Z blazinico kazalca si v žepu po stegnu pišem, kar si je morda rekel, ko je izginjal. Na ustnicah mi čepi žgečkalka v travnati kombineži. Pogledam v ogledalo, zdaj čisto sama. Operacija končana. Je, česar ni. Našobim se in odfrcnem nagajivko. Zaboli, ko vidim, da je odskočila z ustnic, še preden sem premaknila prste.