torek, maj 22, 2007

Naj lastna meja ne ostane neprehodna

Zažge me (čas bi že bil, da neham sikati ob vsakem stiku zob z aluminijasto folijo), ko nekdo poploščuje nekaj, kar je absolutno kroglasto. Obl(-in-)a zaobsega vse, kar je, a ne dopušča, da bi jo kot tako videli, če se nagibajo k sploščevanju.

Človek z ognjenimi nohti špika, ker se mu špika, a, sem prepričana, celoto rad opazuje kot stekleno kroglo, ki preliva zemeljskost in je prosojna.

Filozofija je sorodna FILmovanju, kjer nekdo špika svoje ideje, dokler ne popokajo kot baloni. Šele uplahnele se podredijo njegovi volji, upodobijo, uglasbijo, udejanjijo. Za podobno težnjo uglaševanja gre, notranjost hoče predreti svojo mejo. Miselno, upodobitveno, kakorkoli že. Misliti svoje drugo, pravi Derrida v Timpanu. Igra prehajanj, katerim je podvržen človek, ki raje gleda kot miži. Pustiti svojemu glasu, da privre na dan. Sprehoditi se čez svoj glasovni razpon, nezaobsegljiv.

Biti kot »žuželka, katere glavna naloga je, da objeda notranjost sadnih koščic, da bi prišla do vsebine in ki, kot pravimo, včasih predre bobniče človeškega ušesa s pomočjo svojih ščipalk - pogreza se v neko podzemno kraljestvo, kot Perzefona. Nedoumljiva dežela sluha, ki jo dobro opisuje geologija, ne le zaradi hrustančne votline, ki tvori njen organ, temveč zaradi povezave, ki jo združuje z jamami, brezni, z vsemi žepi vred, ki se razpirajo v zemeljski skorji, njihova praznina pa tvori resonančne odzivnike tudi za najmanjši hrup ...." M. Leiris

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home