Jezična aerobika

Seneni nahod je nadloga, ki si žrtve rada izbira na cvetočih travnikih. Bosonoge sprehajalce, ko se z blazinicami prstov dotikajo visoko rastočih bilk. Prav tiste, ki so zaljubljeni v barvne kreacije na zeleni podlagi. Tako se nekega lepega dne z odprtega vrneš domov, pikast po hrbtu, s srbečimi očmi, ki bi si jih najraje iztaknil. Kot solzni pipi so, iz njih lije v potokih, kot tudi iz nosa. Zaradi dražečega ščegeta v žrelu neprenehoma telovadiš z jezikom, Mobitel nima pojma, kako se ga dobro razmiga. Stegovanje ven in noter, levo in desno je kvečjemu ogrevanje. Potem se začne aeorobika od znotraj. Zavihaš ga nazaj, kolikor gre, potem s konico po žrelu pišeš (ali rišeš), kar ti pride na misel, ali pa kaj takega, kar nočeš, da kdo prebere (vidi). Zasebnost je 100% zagotovljena, saj se zapis (slika) zbriše z vsakim požirkom sline. Slabost ustvarjanja je, da ne prežene razdraženosti. Srbi, kot da bi se ti po požiralniku gnetel roj mladih kobilic, ki se učijo odrivanja z zadnjima nožicama. Sicer je pa že nedelja, jutri pa začetek novega tedna.