Vedno nekaj novega

Spisek poletnega branja, ki ga sproti dopolnjujem, že spominja na blagajniški trak, debelo obložen kolut, ki mu ni videti ne začetka ne konca. Po nocojšnjem Dolarjevem predavanju Kamen in glas - od Hegla do Becketta, sem nanj že uvrstila Neimenljive, Sartrov Gnus si bom spet prebrala, plus Beckettove pesmi, Lajnarije, če jih kje najdem. Pritegnil je že naslov predavanja, stičišče dveh trdosti, hrapavosti, lastnih nedognanosti.

Za uvod sem v knjižnici prelistala avtorjevo Prozopopejo, ki je vredna večje pozornosti. Tesnoba začetka npr., o človeškem govoru, naselbinah v presledku predhodnega, že povedanega. O odmevu lastnega zvena, ki se odbija v kamnu. V najtrši sredini, ki se oglaša, dokler se s hladom temine stiska v razpoki. Razpoka kot zareza, akutna rana, razprta praznica. Brezimni glas, ki se lušči do nepredirnosti. Misel me napelje na kontekstualno sicer drugo polje jezika, Sloterdijkovo tetoviranje, ki je prej pričenjanje kot končavanje, razvozlavanje sedanjosti. Pravi, da vsak človek uteleša po en zlog, živ zlog na poti k besedi, ki doraste in se individualizira v lik, ki mu ni para. Recimo v lik kamna. Ti zveni prek pisave (kot medija) zaslutijo svoj zven. Zlog, ki išče svoj zven, se izpostavlja. Tudi Beckett se je, ne glede na trud, da bi bil čim manj svojstven. Še najbolj je postal prav to. Postal in ostal. Enigma prahu razdrobljenega kamna, ki odzvanja vsepovsod. Najbrutalnejša praznina, ki zaneti najintenzivnejšo razgradnjo. Obširno obravnavo iz "niča". Praznina nima konca, zato je drastično izzivalna kontinuiteta. Okusiti pičico v praznem je dosti več, kot v polnem odgrizniti piko. Manj se daješ, bolj te jemljejo. Bolj ko si želiš neslišnosti, dlje odmevaš.

Razgaljanje samega sebe, pisanje kot žrtvovanje, je po Sloterdijku zmaga nad dušenjem. Še oz. predvsem nezavedno ne more drugače, kot da se izda; le napisi se nahajajo na odmaknjenih mestih, kamor ne seže lastni pogled in otip, na slepi pegi duše, med hrbtnima lopaticama (*Grk Zorba, tam, kamor se ti najraje uležeš). Sloterdijk omeni, da so Artauda videli na pariški avtobusni postaji, ko je s svinčnikom v roki motovilil, da bi si popisal hrbet, tam zgoraj, kjer se ni dosegel. So pa drugi z njega razbirali tudi tisto, kar mu ni uspelo zapisati. Priložnost še ni zamujena; vedno nekaj novega. V Beckettovem primeru bi se postarala, še preden bi razbrala tisto znamenito počečkano obličje. Njegov obraz je papirus, daljši od mojega blagajniško-knjižnega traku, popisan s zlogi, ki jih lahko vsak dešifrira po svoje, nihče docela. Že to bi lahko bil življenjski projekt. Prebrati njegov obraz in posamezne zloge uglasbiti, ali pa jih zakopati med kamenje, da v miru odslužijo svojo tišino.