Premoč na obisku

S poletjem na razgaljeni koži sem dan preživela na balkonu, z Nietzschejevo Voljo do moči v naročju, in papirji z zapiski. Ugotavljam, da sem začela prav nemarno kracati (zadnjič sem se mrgodila, ko sem zapiske za fil. antropologijo posodila nekomu z dvopredmetne smeri: na vprašanje, če se znajde v njih, ni bil videti prav prepričljiv). To me preseneča zato, ker je moja pisava nekoč veljala za zelo lepo. V prvem razredu sem s pisanjem zbrala največ čebelic v razredu. Bila sem absolutna zmagovalka pri učiteljici, ki je slovela po strogosti, milo rečeno - nekomu je zatrgala uho; danes sem jo srečala med vzponom na bližnji hribček. Prijazno je odzdravila, a dvomim, da se me spomni.

Spokojno, v družbi sumljivo sorodnega Nietzschejevega jezika ~ vsake toliko moram kakšen aforizem večkrat prebrati, ker se mi zdi povsem samoumeven, kot da bi ga že zdavnaj posvojila ~, se spomnim londonskega nemira. Ves čas sem se nekam gnala, divjala okrog, se dobesedno vrtela v krogu. Ujela nisem niti svojega repa, kaj šele kaj drugega. Čeprav stalno »on-a-go«, nisem kaj dosti odkrila, še manj odnesla. Skoraj ničesar, razen spominov, obledelih izkušenj. Iluzija hektičnosti, v katere spone se ujameš, je kot ogromen nikotinski oblak, nevidno metropolitsko nadstrešje, pod katerim se gnete milijone gibljivih bitij. Večina se pride stisniti pod dimast bran; spodaj se zlahka poistovetiš z obrazi, ki tako kot ti nekam hitijo. Gostota kroga, dejstvo (ki žuborenje različnih svetovnih jezikov prevaja v enega samega, v verižni metajezik), da se skupaj vsak trenutek razraščajo, vsebinsko krhkejši od milnega mehurčka, pomirja. Tam me je skrbelo, kako bo, ko se vrnem domov. Kam bom šla, posebno v soboto in nedeljo, ko pri nas vse počiva. Kjer itak ni kam iti. Na misel mi ni prišlo, kje vse še nisem bila, koliko kotičkov "doma" še nisem pretipala. Vse to se je, ne vem točno kdaj, razblinilo. Počilo kot milni mehurček. Tisti čas v meni še ni zradiran, verjetno nikoli ne bo, a je že daleč. Daleč v svoji dejanski bližini. Sprehod med drevesnimi debli, sončni žarki, ki se mi igrajo po vratu in ramenih ob mali cerkvici in zrak, ki še ni soparen, mi danes zadoščajo. Všeč mi je, da se z občutkom izgubljenosti komaj kdaj še bojevito spogledava. Čutim, da se me je pogoltnica naveličala. Nelagodno ji je, ker pred njo ne povešam več pogleda. Naravnost v oči ji zrem, česar ne prenese. Boji se, da ji vidim vse do črev, kjer ji trakulja sproti požira žrtve. Sram jo je, da jo vidim tako prazno.