Karamelna jutra

Najduhovitejša opazka o znanosti, pravzaprav o njenem nedrju, fakulteti, ki je »krepko zaprta omara. Morje buč, malo marmelade,« kot je zapisal Celine na začetku drugega dela Potovanja na konec noči. Sama menim, da tudi najstrožjim omaram godi, če jim sempatja privoščimo osvežilno plast rdečila na trda lica, dišečo rožo okrog trpežnih nožic. Stisnjene ustnice prav rade razpotegnejo v širok nasmeh, vase vdihnejo vse tisto, česar sicer ne spustijo blizu. Zaprte omare po skrivnih poteh razmnožujejo svoje ključe in jih prefrigano podtikajo v žepe predvsem tistim, ki jim na misel ne pride, da bi jih kdaj polakirali. Porogljivim nezainteresirancem se na samem odprejo tako velikodušno, da si iz njihovega bogatega nedrja skoraj s slabo vestjo vzamejo kozarec sladkega.