V nedogled

"The past is a foreign country: they do things differently there."

~ The Go-Between, L.P. Hartley

Kadarkoli kjerkoli prenočim, se mi zruši ritem. Sestopim v tuje prostore, vsak od njih je zgodba zase. Noč drugje, trije dezorientirani dnevi doma. Tako gre to.
(* Ritem je od-časa-do-časa treba strgati. Da majhnim opravkom, ki so del tebe in jih imaš rad, spet lahko pripišeš smisel.)

Martinčkanje na balkonu, s Tujcem v naročju. Berem ga drugič. Mislim, da večina t.i. klasike ni primerno srednješolsko čtivo. Premladim bralcem vsiljujejo literaturo, ki zahteva svoj čas in udobno ležišče na perutih razpoložljivosti. Po avtorjih kot so Camus, Kafka, Joyce, Proust ipd. je treba poseči samoiniciativno. Ko te pokličejo. Le takrat si imaš z njimi kaj izmenjati. Če jim nimaš ničesar ponuditi (vsakega pisca zanima mnenje bralcev), ti tudi sami svojih zgodb ne bodo zaupali na način, ki ostane v spominu, še prej pa seveda doprinese k senzaciji sočasne izmenjave. Pred desetimi leti so mi namreč šli skozi eno oko noter, skozi drugo ven. Kratko potovanje, ki so ga zapolkrožili skozme, ni bilo niti v čast njim niti v moje veselje. Srednješolcem bi lahko v branje predlagali npr. sočnejša dela Vitomila Zupana, Kurta Vonneguta, Anaїs Nin, Vladimirja Nabokova, L.P. Hartleya, Henrya Millerja. Da bi jim nabrbončili tek, zintrigirali njihovo valovito domišljijo, da bi si sploh zaželela pokukati še kam drugam.

Camus je v naročju sedemindvajsetletnice popolnoma drugi Camus od tistega, ki ga zmrdovaje prebira sedemnajstletnica, ki se ji mudi na zmenek.

Lopatke in kanglice nam vendarle služijo v nedogled. Igre z zemljo in vodo ostajajo zanimive. Zrela doba. Kaj to pomeni?
( ~ mogoče čas, ko si nehaš nohte lakirati z oranžnordečo?! ~)