sreda, april 11, 2007

Z mano gre



Včasih se mi zdi, da je preteklost dejansko že pretekla svoje. Omagala, obtičala nekje zadaj. Ko to mislim, pozabim, da minulo ni prenehalo biti, še vedno je z mano. Moč predhodnega je sicer oslabljena, saj je odteklo neko določeno kilometrino, a svoje dolge krake, najsibo pasivno in nekonstantno, steguje naprej, v zdaj.

Sredi Sorškega polja že nekaj dni opazujem velik kamion, ki prevaža čebele. Potujoči čebelnjak. Za kabino polna prikolica živopisnih panjev, parkiranih sredi zelenega travnika. Nenavadna konstrukcija me spomni na človeka, ki na hrbtu tovori svojo preteklost. Spomine, spravljene vsakega v svoj zaboj, različnih barv. Odtenkov ne izbira čas, temveč živost in gostota snovi, ki jo hranijo. Panji, kot mali človeški arhivi. V rdečih se zbirajo ljubezenske pripovedi, v rumenih familiarne, v zelenih so listine posameznikovih skrivnosti, v oranžnih izkušnje ... Vse gre z nami, četudi je že preteklo svojo pot. Počiva na nas, v trdnem, toplokrvnem zavetju.

Med predavanji sem prosti čas izkoristila za kosilo pod nebom. Dan je bil prelep, da bi vsega prečula med zidovi. Gugala sem se na klopci ob veličastni stavbi. Žarki žoltastega sonca so mi spletli prijazno gugalnico, zares sem se gugala na mestu, čeprav tega nihče ni videl. Spet srečanje z golobi. Včasih so se mi gnusili, zdaj mi postajajo všeč. Njihove oči. In graciozna hoja. Nafutram jih, skorajda iz roke mi jejo. Takole, sama s seboj, in z golobi, se spomnim marsičesa. Npr. Chrisa, ko zjutraj gol sedi ob velikem klavirju, pokritem s prtom, v londonski viktorijanski sobi za goste. Ko ga zagledam, kako zre v temne zavese, črn kot smrt, v meni vzbudi nekaj neprijetnega. Oddaljenega. Čeprav je še nekaj minut prej grel mojo kožo, se mi je vonj njegove že izmuznil. Razgaljen, s kozarcem viskija v roki in bleščečim nasmehom, pravi: »Cheers!« Opazi, da kukam izpod kovtra. Na prtu čez klavir, kamor se naslanja, je tik ob njegovi roki zobna ščetka. Vedro pojasni: »Oh, I see what you are looking at. It's just my damn phobia of having a bad breath. You know, waking up with somebody ...« Pokimam. Popolnoma razumem. Tudi sama nisem sproščena, če nekomu diham za ovratnik z neumitimi usti. Zasmejem se spominu, ki leno mežika.

Preberem Danetovo pesem in se zdrznem. Ubesedil je namreč moje misli, za katere sem hotela, da bi se oblekle z besedami nekoga, ki ga nosim v rdečem zaboju. Dane jih je sicer zapisal že veliko prej, mogoče je bila zgodba podobna moji in jih je napisal njej, ki jih je želela prebrati.

Takole se glasijo:

»Z MANO GRE

Z mano gre ta, ki ne gre.
Stopa za mano v moje stopinje.
Moje telo je njena navzočnost.

Ko grem po žlebu, po previsu,
ko se iz obraza v obraz spogledam
z jamo pod mojim razkorakom,
je zraven.

Da ne padeš, pravi.
Da ne padeš, ki je ni zraven,
saj je drugod.
Je bogvekje ...«

Napisala sem mu pesem, temu iz rdečega zaboja. In potem še dve, desetnajst. Neposredno je zvenela takrat, v mojih ušesih; kako da bi slekla razvlečen pulover z njegovih ramen, ki mu ga je naštrikala žena ... Ko sem mu jo izročila, mi je v prsih divjalo nekaj najrazburljivejših minut. Ne bi smela, a sem morala. Tvegati ali ne tvegati. Tega je že kar nekaj časa nazaj, a je še vedno tu. Z mano gre. Dobro se spomnim, kako mi je pulzirala vratna žila, kako sem si v eni uri in pol najmanj desetkrat navazelinala ustnice in kako sem pozabila, kje sem in kaj počnem. Ko sva se spogledala in se dušila od potlačenih energij. Na srečo sem pozabila tudi, da ni divjak, ki bi me zvlekel za prvi vogal; presenečenje je bilo nepozabno. Medsebojni magnetizem je zavedljiv. Lahko je zgolj odboj naših lastnih zmešanih vibracij. Nikoli mi ni povedal, kako mu je bilo.

*A kdo ve, kdo je upodobljena gospoda s fotke? Stoji vizavi Maxija, CD-ja in parlamenta oz. ob tistem parkirišču, skoraj zaraščena z drevjem. Prvič opažena.
** Kar se tiče kamiona - nimam pojma, če je na fotki prav ta, ki sedaj gostuje po Gorenjskem, če ni, so ga spretno ponaredili.

5 Comments:

At 9:55 dop., Blogger adj. said...

Nekoliko nelagodno, ker sem iz onih, zdaj nezaželenih časov (dajmo-jih-pozabíti-in-s-kostmi-prekriti): grobnica narodnih herojev. Včasih smo romali k njej. S svečkami. Otroško nedolžne žrtve? Ne zdi se mi tako. Iz skupine brezličnih, menda herojskih postav se na desni lušči Edvard Kardelj. Vizionar in seme zla v enem. Kakor pač obrne plašč. Po-riti-ka je fuj. Zdaj si moram umiti roke. In usta. In nekdo ima moj IP. O čebelicah pa vse najboljše.

 
At 10:10 dop., Blogger Špiklja said...

Aaaaj si.

Se mi je zdelo, da utegnem kakšnega kozla ustrelit s tem. V obrazložitev, nisem iz Lj., pri nas smo se s svečkami podali pod vzpetino, ki vodi na Šmarjetno goro, k spomeniku partizanskim padlim borcem. Je pa res zanimivo, da je samo desna podoba razvidna, Kardelj torej, ostale so stilizirane, ljudje številke ...

 
At 10:15 dop., Blogger Špiklja said...

mislim k spomeniku MALIH ljudi, ki je zelo skromen, zaraščen z mahom in slabo ohranjen

 
At 11:22 dop., Blogger skrivnosti gozda, rek & gorá said...

Kača po levitvi, brez rok in ramen za nošenje nahrbtnika preteklosti. Feniksa, ptičjo podobo, si je izmislil nekdo, ki ni bil zraven. Ali pač nekdo, ko je med levitvijo hranil predrzne demone smrti. Brez skoraj.

Levitev na vsakih sedem let poživlja in prinaša več življenj v eno življenje.

Nahrbtniki ostajajo ob poti.

 
At 2:07 pop., Blogger adj. said...

Kozla ni nikjer. In strela tudi ni bilo slišati. Kardelj sije tako močno, da njegov žar izmaliči obraze manjših herojev. Oni samo povečujejo število, zapolnjujejo prostor, prispevajo v gmoto.
Spomeniki malim ljudem bodo preživeli rožljanje kosti in preplaščenje preteklosti. Oni, ki štrlijo, bodo požagani, čeprav so morda krivi samo svoje nadnaravne velikosti.

 

Objavite komentar

<< Home