četrtek, marec 22, 2007

Elementarna vdaja



Drobtine Proustovih magdalenic, zarite pod kožo v zapestju. Srečevanja z izgubljenim časom, ki se kot mikado - namesto paličic brzi vlaki - križa z zdajšnostjo. Ne iščem ga, preteklost sem z velikim omelom pometla iz sebe, da se je v zbirala v kepaste kupčke, na kakršne potuhnjeno prežijo ptiči gradbeniki (če mislite, da gradijo skromna gnezda, se motite – maloprej sem skozi okno opazovala debelega kosa, ki je v zlatem kljunu nosil prav tak kupček smeti, pobran s sosedovega dvorišča; "pomotoma" je s trave kavsnil še dve mokri trobentici pod talečim se snegom, da bo v graščini dišalo - prefriganci mislijo na vse), in ko ga niti malo ne pričakujem, mi pomaha s stropa kot kakšna prababica iz Argentine, za katero ne vem, da obstaja. Ko sem razmišljala, da se še nikoli nisem šla kajakaštva (asociacija na Bovec), se je misel ugriznila v raskavi jezik. Resda še nisem veslala po Soči, sem pa bila fotrov sopotnik v dvosedem kajaku, v Maredi, kakšnega leta '87. On je veslal z vesli, jaz pa solidarno s prsti. Imela sem smešno frizuro na čelado, veliko več peg kot sedaj in zelene kopalke z volančki. Isto poletje ni dosti manjkalo, da bi s fotrom družno utonila.
Z bratom in njegovi kolegi, vsi navdušeni plavalci in skakalci v vodo, so me prepričevali, naj že enkrat skočim s splava. Posedala sem z njimi in z roba lesenega splava opazovala njihove vragolije. Bala sem se morskih psov, zato pod vodo nisem nikoli odprla oči, da ne bi zagledala odprtega gobca. Strah me je bilo globoke, temne vode. Hecali so me in me izzivali, dokler se nisem enkrat za vselej odgnala (brez da bi se prijela za nos – tunkala sem se vedno z zatisnjenim) in čofnila v globoko modrino. Pod vodo sem pogledala, odprla usta, odklenila ušesa. Nekaj groznega me je goltalo, slišala sem skrivenčene podvodne glasove, temno je bilo kot v rogu. Požirala sem vodo, si mela oči, osupla nad srhljivo, nepoznano dimenzijo. Zdelo se mi je, da tonem kot atomska bomba, ki bo na dnu eksplodirala. Kopalke so mi zletele s polnih stegen, okamnela sem. Vrgla sem se v svet, na katerega nisem bila pripravljena in se mu za kazen vdala, dobesedno.
Slano morje mi je zalivalo pljuča. Spomnim se čvrstega stiska okrog ramen, vratu, pasu. Takrat sem oživela in se branila z vsemi štirimi. Nasilni hobotnici, požeruhinji, ki me je grabila s svojimi lovkami, se nisem pustila. Krčevito sem se branila. Ko sem odprla oči pod močnim soncem, sem najprej kot krater bruhala popito vodo. Iz vseh odprtin se mi je usula in zvoki so utihnili. Ničesar nisem slišala, le nekaj težkega se mi je naslanjalo pod srce. Bila je fotrova roka, ki me je oživljala. V paniki, skoraj bi potonila skupaj z njim, je mislil, da sem že odšla drugam. Ko me po veličastnem skoku nekam dolgo ni bilo na površje, je skočil za mano. Sprevidel je, da moj globinski ples ni bil ples užitka, temveč tesnobe, zato me je hotel zvleči nazaj na svetlo. Zagrabil me je, presenečen nad mojim nesodelovanjem. Rekel je, da sem se mu strahotno upirala, ga brcala, davila in vlekla s seboj še malo nižje, dokler me ni surovo oklofutal, sicer bi bilo po obema. Komajda se mi je izvil iz prijema, po horoskopu sem rak. Nepojmljivo mu je bilo, da je sedem, osemletni otrok lahko tako močan. Ni mi verjel, da sem ga zamenjala s hobotnico, da ga nisem videla, ker sva se, bojda, gledala v oči. Kar nekaj časa zatem me je gledal nezaupljivo. In moje frizure ni maral.

Še vedno sem bolj ziheraški plavalec. Plavam sicer rada, a ne preveč drzno. Tunkam se z zatisnjenim nosom, pod vodo ne gledam, ker mi sol reže roženice, me pa ima, da bi se kdaj poskusila potapljati z vso opremo. Vabljivo koralno otočje mi diši.

* bi navedla, kje sem si sposodila fotko, a si žal nisem shranila vira, iskreno opravičilo avtorju, kjerkoli že je

17 Comments:

At 9:08 dop., Blogger maverick said...

Avtor je odstranil ta komentar.

 
At 11:47 dop., Blogger bumbar said...

Za pometanje preteklosti ni dovolj velikih omel. Vselej se najde kakšen prefrigani ptič gradbenik, ki jo prinese nazaj.

 
At 3:44 pop., Blogger Zvita said...

jo celo oplemeniti s trobenticami in se v njej valja ter snuje novo življenje.

iz zemlje gre v trsek, la vendi undi trsek,, trsi trsula ...

 
At 1:45 pop., Blogger skrivnosti gozda said...

Elementarne vdaje (nečemu ali nekomu) absolutno osvobajajo, so najpopolnejša doživetja v tostranstvu.

 
At 2:20 pop., Blogger Zvita said...

feminilna deformnost na tvoji fotki je opredmetenje spolno določene protislovnosti

nad popkom brezjedrni tarči, vedno v razkoraku

 
At 3:25 pop., Blogger skrivnosti gozda said...

V naravi je bila podoba obrnjena v resnici na glavo. ;) Lepota je v očeh (in domišljiji) opazovalca.

Jin & jang, mar nimamo teh komplementarnih protislovnosti v sebi vsi?

 
At 3:58 pop., Blogger Zvita said...

mhm, mati narava kot prva resničnost

vse od mitopetične kozmogonije in teogonije naprej

 
At 3:59 pop., Blogger Zvita said...

mislim mitopOetične, ne samo petične

 
At 5:02 pop., Blogger skrivnosti gozda said...

Kdor jih lovi s filozofskim leksikonom, mu/ji v naravi ubežijo in se skrijejo kot konec mavrice. Na doseg prstov se nastavijo samo elementarno predanim, ranljivo razgaljenim. :)

 
At 5:04 pop., Blogger skrivnosti gozda said...

mislim vdanim, ne samo predanim

 
At 5:20 pop., Blogger Zvita said...

če sem pred kratkim čitala cele kače tega, kupi zapiskov vsepovsod

no, guru prirode, pojasni mi, zakaj iz mrtvega, narezanega in polakiranega lesa na steni teče smola? pod lučjo se izcedek sveti kot lužica blede krvi, sveže tekoče iz človeške rane

 
At 5:32 pop., Blogger skrivnosti gozda said...

skrivnostna in nerazumljiva so pota prirode, občuduj in čudi se v nerazumevanju, razlaga ni potrebna

kaj imaš rajši: čar nerazumljivega ali dolgočasno gotovost razumljivega?

hmm, odgovarjam že kot orakelj :)

 
At 5:46 pop., Blogger Zvita said...

zadnjič je prof. podal misel o molčečnosti, znotraj katere se v miru razpirajo odgovori na vprašanja, torej ko poznavalec utihne, ne pomeni, da ne ve odgovora, temveč ga v mislih pobliže spoznava

gotovosti pa ni, so samo (na)videzne rešitve vprašanj

 
At 6:03 pop., Blogger skrivnosti gozda said...

omemba gotovosti zgoraj je bila res odveč

(dvojna asociacija na molčečnost in tišino ter lp:)

"The three great elemental sounds in nature are the sound of rain, the sound of wind in a primeval wood, and the sound of outer ocean on a beach"
- Henry Beston

 
At 6:06 pop., Blogger Zvita said...

Artaud pravi: "Lahko pospešimo, zavremo in ritmiziramo svojo misel. Lahko postavimo pravila podzavestni igri duha. Ne moremo pa uravnavati, kako se v jetrih čistijo sokovi in kako srce in arterije porazdeljujejo kri po telesu, ne moremo nadzirati prebave, ustaviti ali pospešiti izločanja snovi v črevesju."

nekako tako je z verjetjem in resnico; verjetnost lahko vzgajamo, natreniramo, jo friziramo, dokler nam docela ne odgovarja, resnica pa se ji izmuzne skozi prste ali lepo počesane lase, kadarkoli se ji zahoče

malo tu, malo tam

 
At 6:18 pop., Blogger Zvita said...

hm, že raziskujem henrybeston.com, krasen site

skupaj s soprogo kot naturalistična variacija Sartre + Beauvoir odnosa

 
At 6:23 pop., Blogger skrivnosti gozda said...

von Mises in Rand o resnici, resničnosti. Oba objektivista.

Beston mi je zelo blizu. ;)

 

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home