Igračkanja

»Otrok kdajpakdaj vrže igračo: a jo vnovič prime v roke iz nedolžne kaprice. Toda odkar gradi, od tedaj dalje plete, spaja in se uči, se pri vsem tem ravna po zakonitosti in notranji zapovedi.«



Brala je besedilo o srečevanjih in drugo, o prisotnosti, predstavljanju in teatralnosti, ki na poti domov oživita.

Sede na miniaturni avtobus, skoraj poln potnikov, ki so si sedež lahko še poljubno izbrali. Prosta mesta so se hitro polnila, treba je bilo spustiti sidro, četudi raje sedi ob oknu. Obilnega starejšega gospoda vpraša, če lahko prisede. Prikima. Nerodno se namesti na rob njegovega plašča, gospod ne mrdne. Levo roko mu mora položiti skoraj na trebuh, zadnjični desni krajec ji visi čez sedež. Gospod upočasnjeno diha. Nobenega starikavega vonja, rahlo diši po vanilji. Z obema rokama se drži sedeža pred seboj. Ko speljejo, opazi, da gospod šofira. Z velikami pegami posute dlani, razpotegnjene v lepe, negovane prste, stiskajo volan. "Fički smo", jo prešine. Vsak potnik na avtobusu je svoj fičo. Enosed, malo vozilo z volanom in tremi kolesi. Vozijo brez zavor. Peljejo se v tesnih kabinah, vsak upošteva svoja pravila obnašanja na poti. Najljubše jim je: »Meni se zase!«. Redkokdo odpre okno in sovozilo, ki mu sedi čisto blizu, vpraša, kam šiba. Niti v zastojih si ne pohupajo. Ne vključujejo smerokazov v levo, niti v desno. Fički so vodeni iz glavne kabine. Oče fičon, šofer avtobusa, z daljincem upravlja vse te jeklene konjičke. Jeklo izvrstno služi za samozaščito. Z jeklenimi lupinami so varni drug pred drugim, čeprav si sedijo dovolj blizu, da se vohajo in ugibajo, kje vse so fički že bili. Gospod Vanilja ima rad svoje vnuke. Piše mu na rožnatih ličkih. Kot prince in princeske jih prenaša po pegastih rokah in jim na široko odpira svoja vrata v svet. Rad se stisne z njimi in jih odpelje na sladoled.

Srečujemo se z nekom ali z nečim. Hkrati smo oboje. Jaz sem Maruša, tam zraven morda Tine, ob njem Matilda, mogoče Nina. Za mano sope Janez. Na tablici fička piše Nakrst. Pelje se h krstu, kjer se očiščuje. Kilometri, ki jih prevozi, ga umažejo. Ne mara smradu, niti zaprašenosti. Vsak večer je zanj nov začetek, nov štart. Ko se zjutraj odpelje, se mu v srcu izriše zemljevid. Njegovi roki sta medpotje. Srečuje se s seboj in z vsem, kar je.

Maruša je rdeč fičko. Podlega predmenstrualnim pritiskom, ki ji trejo živce. V semaforni anksioznosti trobi sama sebi, noče, da ji kdo nameni pogled, še manj, da jo kdo ogovori, najmanj pa, da je soudeleženci med potjo ne razumejo. To čuti skozi vmesno večplastnost pleha. Rdeči fičo zaradi naprezanja zakuha. Od vročine jo vse srbi, postopoma postaja zamolkla bolečina. Spusti volan.

Po izstopu avto zapusti. Stopi na hladno. Zrak odžeja. Sprehodi se mimo zdravstvenega doma, kjer sreča nekoga oz. nekaj; skozi kamnit dimnik stavbe se vije dim v razločnem obrisu njenega zobozdravnika. Dimni Zvonko uhaja nadležnemu zvenu ambulantnih aparatur. Tudi on potrebuje svež zrak.

Maruša, zatopljena v zavajujoče prizore, ne prepozna svojega koraka. Stopa z nenavadno igrivostjo in zdi se ji, da kilometre dolgi lasje za njenim hrbtom pletejo živo mejo.