torek, marec 20, 2007

Igračkanja

»Otrok kdajpakdaj vrže igračo: a jo vnovič prime v roke iz nedolžne kaprice. Toda odkar gradi, od tedaj dalje plete, spaja in se uči, se pri vsem tem ravna po zakonitosti in notranji zapovedi.«



Brala je besedilo o srečevanjih in drugo, o prisotnosti, predstavljanju in teatralnosti, ki na poti domov oživita.

Sede na miniaturni avtobus, skoraj poln potnikov, ki so si sedež lahko še poljubno izbrali. Prosta mesta so se hitro polnila, treba je bilo spustiti sidro, četudi raje sedi ob oknu. Obilnega starejšega gospoda vpraša, če lahko prisede. Prikima. Nerodno se namesti na rob njegovega plašča, gospod ne mrdne. Levo roko mu mora položiti skoraj na trebuh, zadnjični desni krajec ji visi čez sedež. Gospod upočasnjeno diha. Nobenega starikavega vonja, rahlo diši po vanilji. Z obema rokama se drži sedeža pred seboj. Ko speljejo, opazi, da gospod šofira. Z velikami pegami posute dlani, razpotegnjene v lepe, negovane prste, stiskajo volan. "Fički smo", jo prešine. Vsak potnik na avtobusu je svoj fičo. Enosed, malo vozilo z volanom in tremi kolesi. Vozijo brez zavor. Peljejo se v tesnih kabinah, vsak upošteva svoja pravila obnašanja na poti. Najljubše jim je: »Meni se zase!«. Redkokdo odpre okno in sovozilo, ki mu sedi čisto blizu, vpraša, kam šiba. Niti v zastojih si ne pohupajo. Ne vključujejo smerokazov v levo, niti v desno. Fički so vodeni iz glavne kabine. Oče fičon, šofer avtobusa, z daljincem upravlja vse te jeklene konjičke. Jeklo izvrstno služi za samozaščito. Z jeklenimi lupinami so varni drug pred drugim, čeprav si sedijo dovolj blizu, da se vohajo in ugibajo, kje vse so fički že bili. Gospod Vanilja ima rad svoje vnuke. Piše mu na rožnatih ličkih. Kot prince in princeske jih prenaša po pegastih rokah in jim na široko odpira svoja vrata v svet. Rad se stisne z njimi in jih odpelje na sladoled.

Srečujemo se z nekom ali z nečim. Hkrati smo oboje. Jaz sem Maruša, tam zraven morda Tine, ob njem Matilda, mogoče Nina. Za mano sope Janez. Na tablici fička piše Nakrst. Pelje se h krstu, kjer se očiščuje. Kilometri, ki jih prevozi, ga umažejo. Ne mara smradu, niti zaprašenosti. Vsak večer je zanj nov začetek, nov štart. Ko se zjutraj odpelje, se mu v srcu izriše zemljevid. Njegovi roki sta medpotje. Srečuje se s seboj in z vsem, kar je.

Maruša je rdeč fičko. Podlega predmenstrualnim pritiskom, ki ji trejo živce. V semaforni anksioznosti trobi sama sebi, noče, da ji kdo nameni pogled, še manj, da jo kdo ogovori, najmanj pa, da je soudeleženci med potjo ne razumejo. To čuti skozi vmesno večplastnost pleha. Rdeči fičo zaradi naprezanja zakuha. Od vročine jo vse srbi, postopoma postaja zamolkla bolečina. Spusti volan.

Po izstopu avto zapusti. Stopi na hladno. Zrak odžeja. Sprehodi se mimo zdravstvenega doma, kjer sreča nekoga oz. nekaj; skozi kamnit dimnik stavbe se vije dim v razločnem obrisu njenega zobozdravnika. Dimni Zvonko uhaja nadležnemu zvenu ambulantnih aparatur. Tudi on potrebuje svež zrak.

Maruša, zatopljena v zavajujoče prizore, ne prepozna svojega koraka. Stopa z nenavadno igrivostjo in zdi se ji, da kilometre dolgi lasje za njenim hrbtom pletejo živo mejo.

9 Comments:

At 10:41 pop., Blogger skrivnosti gozda, rek & gorá said...

Za tri minute prijetnega literarnega popotovanja se (upam da) oddolžujem s polsedmimi vizualnega. Danes, 8:43 do 8:50, končna postaja Log pod Mangartom.

 
At 10:56 pop., Blogger Špiklja said...

pri prvem sem vmes naredila skoraj pol naloge za arabščino, zbraneje sem gledala malo pred peto min., ko je nekaj ropotalo - na cesti, pa ni bilo nič pretresljivega ...

kaj pa je s temi lobanjami? odkod vraga? zbiratelj pomsmrtnih ostankov? sem morala naglas kihnit.

 
At 11:06 pop., Blogger skrivnosti gozda, rek & gorá said...

Slaba in razkopana cesta v Logu, nič takega. Celotna zgodba o lobanjah je tule. Posnetke je naložil prijatelj. Na zdravje. :)

 
At 11:20 pop., Blogger Špiklja said...

čudna reč, sploh če poznaš kakšnega arheologa, ki pri belem dnevu ne sanja o lobanjah, ampak o belih konjih, pa verjetno nima veze s tabo;
spomnim se tudi, da je mami nekoč prijateljevala z nekom, ki si je govoril Lobanja in je delal v škofjeloškem begunskem centru. barabin je žensko poznih srednjih let nagovarjal k kajenju nelegalnih substanc, ravno zadnjič sem jo vprašala, če sta zadevo kdaj izvedla, pa je zanikala ...

drugače pa ne vem, kaj naj razberem iz tega

 
At 11:34 pop., Blogger skrivnosti gozda, rek & gorá said...

:))

Nisem zbiralec lobanj, to me ne fascinira. Brrr. Šlo je za uradno ekshumacijo z višine 2000 metrov, posmrtni ostanki so bili uradno z vsemi slovesnostmi pokopani na Oslavju nad italijansko Gorico, kjer je kostnica italijanskih vojakov iz prve vojne.

Vsekakor pa te nekaj takega pretrese, saj se zaveš, kako minljiv si; danes si, jutri te lahko že ni več. Fantje so bili stari le okoli 20 let, ko so morali (verjetno 24.10.1917) umreti.

Življenje jemljemo preveč samoumevno.

(zamenjajmo temo)

 
At 11:56 pop., Blogger Špiklja said...

ko se človek dokoplje do nekaj podatkov, pa zamenjajmo temo, hja - želeli ste, imejte

zgodba nažene strahospoštovanje v kosti; bo treba več mleka popiti, če nas kdo kje kdaj po čudežu najde, izginjamo pač radi, bodimo dobro ohranjeni

 
At 12:13 dop., Blogger skrivnosti gozda, rek & gorá said...

Odpri novo temo na to temo, pa lahko kdaj rečemo kaj več o človeški minljivosti.

Semkaj pa ta pogovor ne sodi, imam slabo vest, da se je od tvojega vpisa o "fičkih" zapeljal čisto drugam, off-topic.

 
At 7:42 dop., Blogger skrivnosti gozda, rek & gorá said...

Malce razmislil ... Meni avto igra vlogo psihološkega oklepa, nič novega, novo spoznanje je v tem, da mi je ta vloga tako pomembna, da nikoli ne bi imel kabrioleta, ker se v njem zaradi odprtosti ne bi počutil dobro. Obenem je tudi sredstvo sprostitve, vijuganje po cestah, kot je gornja, me zelo sprošča in osvobaja, ponoči bi mi bilo še bolj všeč. Pogosto sem na relacijskih vožnjah ob zelo čudnih urah; pred nekaj dnevi sem se iz Ljubljane čez Vršič odpravil v Posočje ob 4. uri zjutraj, ko na cesti resnično ni bilo nikogar. Z dobro glasbo za spremljavo padeš kar v meditativni trans. Verjetno je zdaj tudi že jasno, da se z avtobusi ne vozim.

 
At 9:53 dop., Blogger Špiklja said...

se strinjam, nočna vožnja ima svoj čar, morda kdaj res naredim izpit

srečala sem nekoga, ki blazno uživa v nočnih kolesarskih turah, po prav tako vijugastih gorskih cestah, z baterijo - solo bi me bilo tega strah, živali, luna in tema
v jeklenem oklepu zveni bolje

o minljivosti kdaj drugič, trenutno sem zaposlena s tehnično-krojaškimi problemi: kako dve kvačkani rožici zapeti na bomažno majico, da se ne bi videlo prevelikih sponk?! rešitev se ponuja sama: zašij jih, a ni časa, grem poslušat soc. fil.

hvala za jutranji "klepet"

 

Objavite komentar

<< Home