V parku

Strojevodja

V času kosila sedem na zlizano, segreto klopco v parku z igrali. Če bi se nahajal bližje faksa, bi kar od tam poslušala predavanja; pri odprtih oknih bi že kaj ujela. Otroški vrvež me uspava. Rada poslušam, gledam. Opazujem mladega očka s sinčkom, ki je komajda shodil. Ljubeč je, vez med njima je čarobno pristna. Otrok še ne govori, zato pa zgovorno opleta z rokami in glavo. Uspešno komunicirata. Pomaga mu splezati na vlakec. Mali se steguje proti volanu, strojevodja bi bil. Pridruži se jima svetlolasa punčka, za njo še njen očka, ki v eni roki pelje njeno električno mini vespo. Očka stojita skoraj drug ob drugem, molčita. Če bi bila mamici, bi si verjetno imela marsikaj povedati.


Ptičji breakbeat

Kosilo na prostem tekne. K nogam mi pridrobencljajo trije golobi, lačni so. Nadrobim jim skorjo vegi pizze, jogurta najbrž ne jejo. Hvaležno grulijo, največji pomlati skoraj vse. Nagonska borba za potešitev potreb je kruta. Če si ne izboriš najboljše pozicije, izvisiš. Nekdo malo stran igra harmoniko. Ptiči ga skušajo preglasiti z improviziranim breakbeatom. Tekmovanje izbrušenih kljunov. Lomljenje ritma jim zelo leži.

---

Igrala zavzame Francozinja s tremi otroki in plišastim medvedkom za dekoltejem. Živahno se menijo in preizkušajo konstrukcije. Lokomotiva je glavna atrakcija. Fantek s svilnatimi lasmi se obesi na dimnik in se skoraj zadavi s kapuco, ki se zatakne v grobo železje. Pulover mu zleze do podpazduh, rebra drobnega, mlečno belega telesca med bingljanjem valovijo kot baby kačice v morju. Otroška francoščina je smešna.


Svet za zaprtimi očmi

Pomislim, kako bi bilo, če bi se sama podila za, hm ...... 6.5 letnim mulatkom. Zamižim.