sreda, marec 07, 2007

Oda premočenim



Zvezki in knjige, razpostavljeni po mizi kot kičaste vaze v prodajalnah suvenirjev. Glasno tiktakanje ure, ne, srčni utrip je, v višji prestavi. Dnevna razmočenost, ujeta v lene sklepe, in odmev polomljenih špic dežnikov, ki v kanalih brezbrižno muzicirajo odo zavrženih. Zoprn občutek pogrešanja nečesa, kar je spregledano. Mirno JE, a te premalo razločno kliče, da bi se ustavil in mu prisluhnil. Pelikanove bombice se v nalivnih peresih prebodene prelivajo ena v drugo. Mavrična nemost. Brez sporočila sem, zato odprem v rdeče usnje vezano knjigo, na kateri piše Jean Paul Sartre, 1964. Domišljam si, da je na slepo izbrana stran pravzaprav zadetek na tomboli, današnjega dneva vsaj.

»Cele ure se je pustila poučevati, govorila je: ja, ja, kar naprej, in ideje so se ji kar pogrezale v glavo, obstajala je samo na videz. Prijetno se je nekaj časa zabavati z bebci, popustiš jim vrv, vzdignejo se v zrak, velikanski in lahki kakor napihnjeni balončki, potegneš za vrv in že treščijo po tleh čisto zmešani, preplašeni, okorno zaletavajoč se zaplešejo, kadarkoli potreseš za vrvico, vendar je treba bebce pogosto menjati, sicer se vse konča v gnusu.«
~ str. 158, začenši z drugim stavkom drugega odstavka, Zrela leta

Utrip se namesti v meditativnem razpoloženju. Posluša.

1 Comments:

At 10:44 pop., Blogger Anolopka said...

Mmm...Portishead... :)

 

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home