Mimetični procesor melje izročila

»Mesto poljuba - in zato tudi mesto misli - je zastrta tišina; in tako bi lahko ostalo vekomaj, če bi človek bil tisto, kar je. Vendar pa to od neke skrivnostne vnaprejšnosti naprej nismo,« piše Kocijančič v Uvodu Parmenidovih Fragmentov. »In ker "smo" poljub, "smo" neskončno izginjanje v Poljubljenem: epifanija tega, kar smo - misel - nam kaže, da smo zelo malo in manj kot to,« pa vendar tudi na izginjanju gradimo oblake. »Pravo misel zato zaznamuje strast raz-stoja, distance: Edino ljubljeno se nam, ki "smo", izmika z neizprosnim in dokončnim NE, in se nam (lahko) le v našem izginjanju podarja ter kaže kot polnost tistega DA,« še nadaljuje Kocijančič. Razprostrtost pesnitve je skoraj srhljiva, njeni delci mi sledijo, kamorkoli že, in korakoma formirajo nove verze, preko katerih se vsebinska razvejanost nadaljuje v neskončno.

V sanjah s prijateljico na predvečer njene poroke odrineva do neke hiške, kjer naj bi skupaj prenočili v sobi z oknom, ki se odpira v sadovnjak. Ko ga odpreš, je prvo, kar zagledaš, krasna jablana. Soba je prazna, šele ko stopiš vanjo, se opremi po vonju tvoje kože. V trenutku razbere koordinate prišlekove osebnosti - in tako mu je postlano. Kot družica naj bi ji pomagala razrešiti še zadnje dileme pred novo življenjsko preizkušnjo. Zaupni pogovor naju locira na oder najine preteklosti, kjer igrava svoji zgodbi, prijateljsko prepleteni. Publika je prihodnost, ki naju čaka za zaprtimi vrati. Vpotegnjeni sva v maligne vozle, ki nama preprečujejo prosto prehajanje iz nekdaj v zdaj in potem, dialoško se spopadeva z nagnito ukleščenostjo, ki jo morava streti, če hočeva odpreti dvoje vratnih kril, da bi nadalje vstopali čim bolj svobodno, nezamejeno. Na odru se zvrščajo podobe, ki sva jih, ali pa jih še bova, srečevali na poti; srečanja so brzinska, lahkotna. Duhovom podobne prikazni prihajajo in odhajajo, delajo prostor drugim. Igra je tekoča, strnjena, lucidno se vživljava. Igrava jo na odprtem, zakoni neba z vremenskimi odrazi scensko dopolnjujejo atmosferičnost. Občutek za čas se ujame v vrtinec tubiti, je giban in giba nekaj drugega. Fantastičnost procesa presega spekter domišljijskega zaznavanja, ko nepričakovan kratek stik prekine tekočnost. Neznani glas pove, da me na okenski polici čaka pomembno sporočilo. Vem, kaj je, vem, kaj sporoča. Soba z okensko polico je zaodrje, preperela ovojnica je odsev golobjega očesa v temi, od nekod slišim besede, ki si jih ne upam niti želeti slišati, glas mutira, ni človeški, zvončkljanje je, kočije, ne, vedno glasneje. Refleksno stegnem roko in z blazinico v temi ugasnem budilko na telefonu.