torek, februar 20, 2007

filozofija kot soba z velikimi okni, ki se stalno prezračuje


Če bi se namaškarala, bi bila Marquis de Sade.

Niti ene izvirne maske nisem videla. Verjetno ima profesor prav, ko opaža, da pust natihem izumira. Niti tradicionalna rajanja niso prepričljivo razigrana, res pa je tudi to, kakor pravi, da se je dandanes maškarada razpotegnila v sleherni dan. Vsak je lahko zase ali komurkoli klovn, kadar mu pade na pamet, katerikoli dan v tednu se lahko udeležiš kake zabave v takšnem in drugačnem kostumu, zato nas datum, namenjen posebej temu, ne gane najbolj. Spet končamo z
Bakhtinom. Jaz v mislih še z Artaudom (tudi njega bom lahko obdelala v okviru seminarja – fleksibilnost in zračnost iz področja filozofije me naravnost navdušujeta, vse paše oz. je tudi zaželjeno --- k Descartesovim Meditacijam gre Hrabalova Prebučna samota, filozofija + leposlovje, k Nietzschejevemu Rojstvu Pina Bausch, filozofija + sodobni ples npr.) in, malo izven konteksta, Brookovim Praznim prostorom. Igra. Ni vse, kar počnemo, tudi ko smo najbolj nezlagani – recimo temu svobodni znotraj in zunaj svoje kletke, pravzaprav zgolj ena od vlog? Najplemenitejša, ki jo redko igramo, zato ji pripisujemo izredno kredibilnost, nadizkustveno moč in še kaj.

Za lahko noč bi se šla igro Marat-Sade.

2 Comments:

At 6:52 dop., Blogger dipl. ing. scanja proti vetru, said...

imaš prav, spolh zadnje 4 vrstice.
pa vendar v trenutku inovativne domišljije na podlagi čustev, humorja ali morda vseeno razuma,
zmeraj obstaja neka iskrenost, nezlaganost. šeme smo vsi, samo odvisno od situacije, pa saj to sama veš. le kakšen bi bil svet, če bi prišla do neprestane zaigranosti?
še so pravi ludje, samo ni jih mnogo in šeme so rade glasne, izstopajoče...
pa dobro jutro.

 
At 9:47 dop., Blogger Zvita said...

a zgodaj zjutraj bolj naravnost nese, mislim, je curek ... hm, kako se reče, močnejši? dipl. scalec gotovo dobro pozna zakone izpraznjevanja.

mislim, da je življenje vendarle igra, trenutki premora, ki jih rezerviramo zase in za najbližje, pa kvečjemu impro gledališče krutosti (tragikomično).

stanje, ki smo mu priča, je sprofanirani odsev večine - populistični špas teater; kljub temu, da nas futrajo z ne tako smešnim absurdom, se ljudje najraje krohotajo, če jim ob tem ni treba misliti, niti treniti z očesom, da bi spregledali grudice v instant polenti --- naj se s tem bavijo inšpektorati.

če sprenevedanje ni neprestana zaigranost ...

 

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home