Vivat nacionalka!

Nacionalka me vsaj dvakrat na leto zvečer zvabi pred TV zaslon. Sinočnji Avtoportret neznanca in takoj za njim še dokumentarec o Vili Santo Sospir. Cocteau kot vsestranski kreativec, prežet z osvežujočo samoironijo plastično reprezentira ne le sebe, temveč tudi izjemno plodni čas ustvarjanja na različnih področjih; družil se je s Picassom, Satiejem, Matissom. Začaran z antiko, vilo SS je »potetoviral« z mitološkimi motivi; začel je z vrati, potem so bile stene videti preveč gole, zato nadaljuje z njimi, ko zmanjka površine, poslika notranje dele omar ... Posrečeno in seksi in krasno (trapasta gradacija). Pri obeh filmčkih komentira samega sebe, skušam si zapomniti: »Pesnik je roka shizofrenika, ki je v vsakem od nas, a on se ga ne sramuje ... Ne sme pa se utopiti v lastnem črnilu.«
Tako v avtoportretu, kot v dokumentarcu, se Cocteau poigrava s pisanim mediteranskim cvetjem (ne vem, kako mu rečemo slovensko), polna ga je tudi Kreta.

Če nacionalka v nadalje postreže trikrat ali večkrat, bom že navdušena.