s kanglico zalivam majhna veselja

Kot marsikdo rabi košček čokolade na dan, nekaj sladkega jeziku že navsezgodaj, moram jaz kakšno reč prebrati - da me kot rese volnenega šala nekoga, ki hodi korak pred menoj, opominja na širokogrudnost sočasnosti. Ta, čigar šal se me dotika, morda misli o nečem važnem, ženska, ki se ga kot zmatrana meduza drži pod komolcem, pa se prepušča milovanju. Včasih zasledim kak hecen rek na stenskem koledarju puščobne pisarne. Pod razpredelnico dnevov in številk piše: kdor je v sredi, ima zlato jabolko v skledi. Drugič z očmi na pecljih razbiram Braillovi pisavi podobne vrezljanke v odkrušenem ometu socialističnih zgradb, mimo katerih hodim, drevesa pa že sicer, z ali brez vdolbenih srčkov s puščicami in imeni, razbrazdana pripovedujejo legende. Redko, a vendarle kdaj, zjutraj preberem kakšno pesem, ki se je nekomu izpisala iz kamnitega sefa skrivnosti. Lepa je, čeprav iz hladnih besed napleta mrežast šal, ki ga ne bom nosila.