& all that jazz

Prvi dnevi menstrualnega ciklusa so svojevrstna izkustva. Čutila ali odpovejo ali se intenzivirajo do nevzdržnosti. Dehidriram kot pingvin po tednih plavanja za preživetje med morskimi psi. Zaklenem se v fingiran purgatorij, solo odprava. Film, muzika, knjiga + suhe, razkoščičene slive. Kombinacija Cremasterja 2, Preisnerja in odstavkov iz moje nove biblije, ki me vznemirljivo odmika od tukaj in zdaj. Znajdem se v interaktivnem procesu somišljenja, odbito subverziven filing. Nikjer drugje si ne želim biti.

S tem bodo še težave. Ne znam brati z distanco. Če že, to pomeni, da me vsebina ne pritegne in sploh ne vem, kaj berem. Ko me vsrka, sem znotraj. Sem bila opozorjena, sama nisem pomislila na to, da morda kakšen tekst noče biti v tako intimnem dialogu z bralcem. Morda res ne, a žal nima izbire. Je že napisan, s tem njegovo potovanje sicer še ni nujno končano, a - kako bi temu rekla - zasidran pa je, nastanjen na liste papirja, katerih dotik bralca ga popelje nekam drugam. Nekateri so prizanesljivo skromni, zadovoljni v naročju, v katerega jih sam zvabi, drugi z glavo skozi čas silimo k njegovim temeljem. Ko se nam zdi, da jih vohamo, z njegovim privoljenjem ali brez hočemo daleč proč, nekam, kjer še nihče ni bil. Kjer sta bralec in avtor dela izgubljena, a ravno zato izglajena, izenačena. Skupaj nanovo snujeta vsebino. Najbolj prvinska igra. Tako se je rodil že jazz.