post št. 555

Spisane pripovedi o jeklenih konjičkih se mi zdijo precej imenitne. O predmetih, ki so za določen čas del nas, kot ljudje, ki pridejo v naša življenja, ko jim prižgemo zeleno luč in grejo, ko si jo poslednič sami prižgo, da odpotujejo drugam. Ker sem nešofer, bi lahko napisala kakšno o biciklih.

Mogoče o roza barbie ženskem dirkalcu z balanco v obliki peruti angela, vedno sveže povito z belim trakom (za zavijanje ročajev teniških loparjev). Če že damskih rokavičk nisem nosila, sem pa snežno bel trak vestno pacala z umazanimi rokami. Foter mi ga je pripeljal iz Avstrije, ko je čez mejo tedensko amatersko špilal pingpong ali pa mali nogomet in hkati Kreslinu rihtal špile. Rada sem se pohvalila, da je moj oče menedžer Vlada Kreslina. Z novim angelskim plovilom, točno takim, kakršnega sem si želela, sem se seveda takoj podala na testno vožnjo v spremljavi sosedove mularije s poniji. Dodelili so mi častno mesto vodje odprave zelenega zmaja. Prisopihali smo na vrh naselja in se z vso brzino spustili po strmem klancu navzdol. Na dnu je cesta z ostrim ovinkom zavila v desno, nazaj proti domu, in ravno zadnjič sem preverila, da imajo prišleki s klanca prednost (nešofersko poznavanje CPP-ja bi se morda utegnilo izkazati za argument proti) pred ostalimi. Skratka, prva v koloni pridirkam do slabo preglednega ovinka, pri zaviranju pa so moje nove zavore na pedalih cvilile, kot da bi za sabo vlekla stotine na verige priklenjenih drobencljavih miši. Otroci so si zadaj mašili ušesa in kričali, naj raje kar spustim. In sem. Zaradi (poudarjam) zelo slabe preglednosti cestnega odcepa, sunkovito zavijem v desno in bum v belega yuga, ki je na srečo skoraj miroval. Padec ni bil boleč, pridobila sem le nekaj prask po kolenih in komolcih, z balanco oziroma z zvoncem na desni strani le-te, pa mi je uspelo popraskati tudi belega yuga, kar je razbesnelo šoferja. Otroci za mano so otrpnili, ko je brkati stric stopil iz avta in za seboj zaloputnil vrata.
»Pa što je ovo? A? A?« divje pogleduje malo proti meni, malo proti avtu. Da bi mi v šoku pomagal vstati s ceste, se ni spomnil.
Smrtno resna in prestrašena ga onemelo gledam, v ušesih mi še vedno cvilijo zavore.
»Muca snedla jezik, a? Gledaj šta si uradila! Ovo nije kar tko, veš. Avto je nov, u pičku mater!«
»Moje kolo tudi,« rečem bolj zase, ko vidim pod seboj zvito prednjo os kolesa in luč, ki žalostno binglja proti tlem, kot da bi jo kaj bolelo.
»Oprostite, gospod. Sem hitro vozila in bremze ... cvilijo, ker še niso namazane ...«
»Bremze, koji kurac pa bremze?! Gdje stanuješ?«
Ojoj, pomislim. Ne! Mami in oči bosta jezna!
»Pokazala mi boš! Kuda gremo, a? Blesava djeca!«

Pogledam prebledelo četico prijateljev za sabo, zaskrbljeni skomigajo z rameni. Poberem se, si popiham koleno in obrišem kapljo krvi s komolca ter s sklonjeno glavo in kolesom ob sebi vodim pot proti domu. Kolo je ranjeno kot mlad golob po katastrofalno ponesrečenem prvem preletu. Sram me je, da bom staršem nakopala skrbi in denarno kazen.

Otroci mi sledijo kakor prestrašeni ministranti, brkati jeznoritež pa desno od mene s prižganimi žmigovci spremlja procesijo.
Pozvonim na domači zvonec. Odpre mama, začudeno se zazre v vse prisotne.
»Mami ... zaletela sem se.«
Gospod ne skopari z besedami in ji pove, kako neodgovorno otroci divjajo po cestah in delajo škodo na čisto novih avtomobilih.
Ven stopi še oče, zamahne z roko in mi z obližem najprej zakrpa ranico na komolcu. Nadere šoferja. Z otroki spremljamo buren dialog med dvema brkežema. Glave se nam hitro premikajo v levo in desno, kot da bi si moža po pingpong mizi divje servirala žogice, a nam je bilo že vnaprej jasno, kdo bo zmagal. Vaja pač dela mojstra. Z zadnjo besedo je debato zaključil foter, za nekaj sekund izginil v stanovanje in se vrnil s škatlo šestih, bleščeče belih pingpong žogic, ki jih je kot baklo štafete predal začudenemu šoferju.
»A šta ču sa ovim, a?«
»Najboljše žogice, ki se jih v Sloveniji nikjer ne dobi. Pa srečno.«

"Pejva midva bremze namazat," reče odločno, me pokroviteljsko potreplja po rami, z drugo roko pobaše mojo opraskano roza makino in kot absolutna zmagovalca zapustiva prizorišče.
Zmedeni šofer še nekaj benti, brez haska, sede v svojega yuga in stopi po gasu, da mrcina zacvili od bolečine. Odpelje se v neznano.

Hotela sem sicer napisati štorijo o svojem drugem kolesu, ki ga imam še vedno, a o tem kdaj drugič. In o rjavem volnenem krilu, mojem najljubšem kosu oblačil, tudi.