Die Klage der Kaiserin / The plaint of the empress

Gledam filmski koreografski kolaž, ki ga je režirala Pina Bausch. Difuzni drobci medsebojno nesorazmernih vlog človeške intime, v močnem kontrastu z zunanjostjo (pod milim nebom). Motljivo gledanje je, brutalno. Predstavlja vzdušja v različnih sezonah, poletje izpuščeno, kadri polni asociacij in simbolike. Dezorientirane ženske, plesalke: dve v gozdu sprehajata nemški dogi, potem skoraj goli, z oblekami si zaščitita glavi-strehi, tekata pod oblačnim nebom, tretja s kosilnici podobno brezžično aparaturo (kot da bi pred seboj porivala otroški voziček), med drevesi s plesnimi koraki straši po odpadlem jesenskem listju, spet druga, playboyeva zajčica, v salonarjih brezciljno tava po polju. Boemsko žensko bitje po hlevskih dvoriščih vlači ovco in kozo, samozavestna, sita žena v spodnjicah sedi v fotelju sredi prometnega križišča in mirno kadi cigareto, desetnajsta si v rastlinjaku s čudovitimi cvetočimi cvetovi zateguje pas čez že tesno obleko - šteje sekunde nedihanja kot potapljači brez kisikove bombe, naslednja, lepotička v beli obleki, za šipo, po kateri v potokih teče dež, po svojem telesu z dlanmi živahno bobna - na kubansko muziko ... Moški po prostranem travniku na hrbtu prenaša težko omaro-krsto, križev pot, svetlolasi baletnik v slavnostnem ženskem kostumu križari po baletni dvorani. Resonančne podobe starcev v klobukih, ki se po gozdu oštevilčenih dreves sprehajajo s cmeravimi dojenčki v naročjih, nam sugerirajo, da malčki nikakor niso njihovi vnuki. Begavost intenzivno podkrepljuje izvirna instrumentalna muzika. Film podob (ki jemljejo sapo) in notranjih stanj se odtujuje od fabulativnega okvira, ospredje preplavi estetika krutosti, z mestoma groteskno-smešnim učinkom. Fragmente globokega intimističnega absurda vendarle veže dejstvo, da vsi (vsakršni) ljudje živimo na eni in edini Zemlji.

»Obup je dotakljiv. Konec koncev je film žalostinka,« pravi Pina.