petek, januar 12, 2007

>>> XXX <<<


Majhna punčka s pikastimi nogavicami čepi v peskovniku, stiska svojo desno, drobceno pest. Horda mačk jo vzneseno liže med členki prstov. Desetero hrapavih jezikov se med seboj prepleta kot pšenično klasje. Punčka se ne gane, zre nekam v daljavo.

Mogoče v pesti skriva skrčeno srce.

- - -

Subakutne vezi

Redko - a vendarle se zgodi, da se pogovarjaš s človekom, ki govori tvoj jezik. Prav ta jezik, ki se tebi spretno izmuzava, ker je to največ, kar si lahko dovoli, pa zato ni nič manj tvoj; pripada ti v izvorni prabitnosti. Jezik, ki ga razumeš z zašitimi ušesi in zavezanimi očmi, ki ti je lasten kot spalna srajca po odličnem spancu v pretopli noči, ko se ti prilepi na telo in se nekajkrat ovije okrog tebe, da postaneta eno. Jezik, ki ga vohaš na ustnicah človeka, ki ga izgovarja, četudi ustnice ne težijo k tvojim. Slutiš, da si boš ta jezik slejkoprej zmagoslavno ogrnil okrog ramen, da te ne bo več zeblo, morda ga celo ovoha še kdo, ki kdaj stopi mimo tebe, brez da bi vedel, da nosiš nekaj njegovega. Ne moti me, da delim svet z ljudmi, ki posedujejo nekaj mojega. Le-to me na zastrti stopnji zbližuje z njimi, zgolj v prikritem se porajajo nepopačene simetrije medosebne naklonjenosti.