Stari rokerji in polna luna

Že od daleč na avtobusni opazim možakarja, ki se opoteka po cesti in neki ženski mimogrede nekaj dopoveduje, z rokami krili po zraku in zavija z očmi. Vstopim na avtobus, taisti možakar pa le par minutk za mano, ja, na prav »moj« avtobus. Sklonim glavo – taki tipi me radi najdejo, a se vseeno usede na sedež nasproti mojemu, vmes je prehod. Močan vonj po prekrokanem popoldnevu, če ne dveh, zaveje med sopotniki. Čutim, da me gleda. Čeprav se mi ne da brati, zvečer na busu raje gledam skozi okna, ugibam zgodbe ljudi, ki živijo v razsvetljenih stanovanjih stolpnic, mežikam avtomobilskim žarometom in si miže predstavljam, kako šelesti krem balonar možakarja, ki pokončno stopa po pločniku ob glavni cesti. Iz torbe vzamem knjigo, si odpnem jakno in se prisilim k sledenju črkam. Njihovega pomena, vem, ne bom ujela.

»Ejo, kaj bereš?« se oglasi moj sosed.
Rečem:»Osnutja, Komel.«
Skomigne.
»A se lahko k tebi usedem?«
»Raje vidim, če ne.«
»Sej nam težiu, no.«
»Raje bi v miru brala.«
»Ok. Pol se pa vsaj pogovarjej z mano.«
»Berem.«
»Aja, ok. Zmenjeno,« nekaj godrnja in simulira zvoke kitare.
»Ti si tkooo .... Med nebom in zemljoooo ...«
Nočem, da bi prisedel, ker smrdi po dimu in viskiju, a začutim, da se ima fino in tega mu nihče ne vzame.
»Ejo, kaj bereš?«
»Sem že povedala. Osnutja.«
»Aja, pozabu. Sori. Jaz sem pa včasih delal v Lutkovnem gledališču, sam tolk, da veš.«
»Mhm, super.«
Iz navade pogledam skozi okno.
»Eps, pa te mam. Zdej pa ne bereš.«
Lahko človek pogleda skozi okno, brez da mu kdo to očita?! Koza, tipu je dolgčas, samo kramljal bi rad, ne bodi težka.
»Ok, sej nam nč več reku. Kolk si pa stara?«
»27.«
»21?« nostalgično očaran. As in: kje so že tista leta ....
»27.«
»Skorej isto. Hja, takrat sem bil jaz že poročen. In pri Pomarančah sem špilal, sam tolk, da veš.«
»Odlično,« delam se, da berem.
»A fanta maš?«
Preračunljivo, skoraj suvereno: »Mhm.«
»Ok, to je dobr. Jasno, da ga maš. Samo, da ni bedak .... Ti si tkooo .... med nebom in zemljooo ...«
Na lepem vstane in se z vijugastim manevrom zavali k meni, sede mi kar na torbo.
»Ej, kaj to bereš?«
Odmaknem torbo in se trudim ne dihati skozi nos.
»Osnutja, dobra stvar. Napisal jo je eden mojih profesorjev.«
»Lahko pogledam?«
»Ja, kar.«
Pogleda Komelovo fotko znotraj platnice in odkima.
»Tega pa ne poznam. Drugač poznam dost ljudi, muzičare. Ko sem bil star 10 let sem bil v Sudanu, sam tolk, da veš.«
»Fino, kaj ste pa tam počeli?«
»Foter je tam delal, v Litostroju, pa nas je enkrat za semestralne počitnice peljal tja. Mam še kar črnobele fotke Nila doma, sam tolk, da veš. Bom mal pogledal, kaj tukej piše. Grem pa kmal dol, že v Medvodah. A ti dobr vidiš? Da nam zamudu postaje. Se peleva kt v avionu,« z rokama ponazori krila letala.
»A v teatru ste delali? Jaz tudi,« bleknem.
»Kje pa? Ej tastara, iz kje si ti, kje si hodila?«
»V Kranju, iz Kranja.«
»Koga pa tam poznaš?«
»Marsikoga.«
»Jaz sem uno, kaj je že ... Mašo (misli Dergančevo) pestval, ko je bla še čist mejhna. Ona je bla ... sestra, ne čak ... njena mama je bla moja sošolka. Veselko je bil pa še mulc, ko smo bli mi veliki frajerji. Sam tolk, da veš.«
»A to v bendu? Prvič slišim za Pomaranče.«
»Huh, '79. smo posnel album, velka stvar.«
»Ko sem se jaz rodila.«
»Nima veze. Ejo, midva bi se pa lohk čist o vsem pogovarjala. Me veseli, da sem te spoznal in dobr zgledaš.«
»Hvala.«
»Sej to veš, a ne?«
»Relativna stvar.«
»O ne, bi reku, da kar objektivna.«

Vpraša še, kaj študiram, me pouči o nekaj arabskih besedah, preizkusi mojo borno nemščino in še malo zamrmra tisto o nebu in zemlji.

»Zdej bom pa vstal. Medvode bojo. Ti drugič dam CD od Pomaranč. Škoda, da te ne poznam že od prej.«
»Mogoče se pa še kje srečava.«
»Jes. Grem zdej mal kitaro igrat.«

Seže mi v roko, pomežikne, se nekako pobere in popevajoče odkleca z avtobusa. Vidim ga, kako s kitaro v roki brenka v polno luno, če ni že zaspal. Nocoj je luna v mojem znamenju, pred 364. leti pa se je rodil Isaac Newton.