kamenčki, moka in voda

Med raztezanjem hrbta - po večdnevnem prekladanju s stolov na posteljo, v hudi nuji po zraku še do okenske police, že malo škripljem - odprem Rutarjevo buklo, slutim, da me na z rumenim listkom (poziv na delavnico dramskega pisanja, ki sem jo zamudila) označeni strani čaka nekaj važnega. Da si ne prehladim ledvic, potegnem majico čez trebuh in preberem tole:

»Nič več nas ne more presenetiti. Če je najprej vtis, da človek želi resnico, se v spoznavnem postopku izkaže, da ga je resnice v resnici groza, saj ima ta status Realnega, tj. nesimboliziranega. Psihična instanca v človeku, ki jo imenujemo jaz, je zato v vsakdanjem življenju pred izjemno težavno nalogo.
Jaz je središče, poseben kraj, kjer se rojevajo odpori; tam potem tudi vztrajajo. Jaz se hoče znebiti simptomov, toda njihova struktura je zares nenavadna, zato nenadoma nastajajo odpori, ki jih je Freud prepoznaval kot nenavadno človeško reakcijo na tisto, kar mu sicer povzroča bolečino in duševno trpljenje. Imaginarni jaz (moi) se oklepa simptomov, ki so kompromisna tvorba. – Toda simptom je resnica. Ko ga dekonstruiramo oz. simboliziramo, saj ga drugače ne moremo razumeti, naletimo tudi na to, kar je Freud imenoval popek sanj. Tu je meja. Tu se analiza ustavi. Obstajajo plasti (pomenov), obstaja pa tudi popek.

Ta meja je neprekoračljiva, kraljevska pot pa vodi k Onemu. V kaos torej, v središče vulkana. Svet obstaja le, če obstaja spomin, ki ga konstruira v obliki mreže.«

Pa sem spet tam, na ravno prav obrušenem začetku, odkoder nadaljujem svojo mozaično sestavljanko.