Degustatorka (vtisov) brez daljinskega upravljalnika pri spovedi

Alarm budilke me s stopnjujočo jakostjo vrže iz postelje ob 5:40 in še popoldan odmeva v ušesih kot slabo posneta filmska koračnica, ki sem jo morda slišala v pradavnini, morda je le košček spomina iz kakšne druge empirične serije.

Še v temi, s priprtimi očmi opazujem bledikavo silhueto, podobno telesu zaobljene Venere, ki se pod mostom, okrancljanim z modrimi venci lučk, zrcali v še nočni, zaspani reki Sori. Telo iz živega srebra vabi bližje, zaželim si, da ga ne bi opazovala izza zarošene avtobusne šipe, raje bi stopila za ograjo mostu in gibljivo muzo fotografirala med jutranjim pretegovanjem, ko misli, da je nihče ne gleda.

Gramatični tempo grščine, izgubljena oz. ukradena izgubljena rdeča kapa, brez katere me zebe v glavo in čudenje nerjaveči figuri s kitkami (ni iz jekla, prešita je s človeško kožo); predobro jo poznam. Vonj po neokušenem jo vabi skozi nezarisano odprtino zidovja, v neko prožnejšo, bolj domačo dimenzijo. Lego utrdbe ji gostoljubno razprejo svoje pasaže, kjer med sprehajanjem lažje diha.