ženska - kopalka v tesnem bikiniju

Sem vedela, da s tem tekstom še nisem opravila. Ko sem ga poslušala večkrat na dan, ga brala, se ga naučila skoraj na pamet, sem ga včasih skoraj sovražila – tako nekomunikativen je, če se mu s čelom postaviš pred čelo, včasih pa so mi šli mravljinci po hrbtu ob besedah, ki se ne pustijo dotakniti, kaj šele ujeti, zacementirati. Tekst je popolnoma originalen in večkrat, ko ga preberem, bolj me stiska v prsih; čutim njegov tesnobo, jedki cinizem, ki vendarle ne skriva avtoričine skrajno ranljive plati. Hkrati me njen slog spominja na slog nekoga, ki mora biti Elfriedin moški pol oz. ona njegov ženski, le da tega (še) ne vesta.



E. Jelinek, Smrt in deklica I-IV oz. Drame princes

3 .del, ROZAMUNDA:

Rozamunda:

Takrat mi je voda žal prodrla v telo. Čeprav sem hotela le nekoliko prepojiti svoje slike. Zelo me je prizadelo, da moram zaradi tega že utoniti. Na lepi Zemlji Gospodovi tiger raztrga jagnje. Samo jaz si ne znam pomagati. Vse me prizadene, tudi tisto, kar se me sploh ne tiče. Taka sem in taka bom ostala, samo novo, kalno vidim na svetu. ... Neutrudno brusim pero, nobenega tujega jezika ne govorim, in če že, potem narobe. Rada bi bila kopalka v tesnem bikiniju, ki kriči od bolečine, sladki strup na njenem lastnem jeziku. ... Nesramno se vrinem v krog živih, bila sem pred to damo tukaj, tako dolgo že čakam. Prosim, dajte mi par rokavčkov, da me bodo nosili! Kdo bo prekinil padec valov, za katerega trenutno še ne vem, ali izvira iz valovanja? ... V škrlatnem žarku se še enkrat zasvetlika pokrov mojega motorja, dolina se mehko vije mimo njega, v elegantnem loku. ... Naslednje ponižanje: nož ni trden, nož je sicer oster, vendar ni noben nož. Voda je to, ki ponosno dviguje glavo, da bi poljubila zvezde in zajame mene. Pa prav mene! Preneumno! Ne, pa ne! Si mogoče moja mati? Ne, nisi ona, ti ničla od noža, neškodljiva kot modrina neba, ki je nebo samo, mislim: je pač modro, več trenutno ne zmore. Tamle prihaja tišina, rečem, sledi grobna tišina. ... Oprosti nebo, nisem te hotela užalit s svojim tretjerazrednim modelom izpred več kot šestnajst let. Brez jamborov že dlje časa blodim po morju, toda motim se lahko tudi udobneje, če je zaželeno, tukaj, tale voščena, mislim, lutka, ki zapira in odpira oči ob moji pisalni mizi, to sem jaz, hči, ki se približuje, da bi jo lahko častili ... Ni oči, ki bi prijazno gledale navzdol, ni pogonskega goriva, ki bi plavalo v bližini, ni bliskov, ki bi švigali posebej zanjo, ni preoblakovanja, posebej sešitega iz te sive snovi, ki sem si jo prilastila, ker je bila prav poceni ...

Fulvio:

Ostani! Kajti vse se mora odločiti že v tem trenutku! Pravzaprav bi se bilo moralo odločiti že v prejšnjem trenutku. V naslednjem trenutku se lahko odloči povsem drugače. Zato za zdaj še premagujem samega sebe. Ampak kaj bom storil potem? Rozamunda. Zakaj si dovolila, da te ženske tako zaposlujejo? Tudi to sem že opazil pri tebi: zakaj si tako plašna, ko se te moški dotakne? Zato človek odide kot osvajalec in se kot osvajalec vrne, toda takoj nato znova odide. Da bi se znova vrnil kot on sam. Nato s svojim plenom srečen skoči v naslednjo štacuno in posneme video iz tega. Tam je namreč ena veliko boljša, o kateri lahko prav tako posname video, in zraven še brezplačen mobilni telefon in tudi brezplačne pogovore in brezplačen jezik, brezplačen glas in nato tudi brezplačen volilini uspeh, ker je vendar že toliko volil, dobi zdaj brezplačno izbiro. Zagrabi! Dodaj si še kakšen videz in zagrabi! Kaj, ne dojameš? Ne dojameš, da bi me lahko naredila najsrečnejšega na svetu? Da je zate nedoumljivo, če te kdo zagrabi? Raje zajameš z besedo? ... Toda zdaj bova naredila čisti rez in potem bova priznala, da sva potovala po neki čudni cesti. Mediji so naju opazovali. ...