petek, december 01, 2006

vsi smo Ostržki

© fotka

Namesto meni do zdaj najljubšega predavatelja (ki ob petkih krasno zaključi štud. teden), je danes vskočil mladi razsikovalec, njegov asistent, mojih let, kar se mi zdi prav hecno, a simpatično. In spoštujem jih, vse te mlade diplomante, ali celo doktorje znanosti, ker se mi zdi, da sem sama v najprimernejših letih za študij (v perceptivnem smislu); no, morda s tem le sebi opravičujem dolgoletni vmesni zev ...

Kakorkoli že; nisem si mislila, da bi me utegnila pritegniti filozofija smeha, razprava o komičnosti (in že smo pri Bushu ter Jezusu, kako lep par), srednjeveškem karnevalu in dotičnih medvezeh; se mi je zdelo, da sem v življenju nekako prešpricala lahkotno, šaljivostno sfero, bližje mi je satira, groteska, tragikomično, črn humor. Cenim smisel za humor, ki človeka zasuka na glavo, ga zagrabi za predolge hlačnice in pahne čez rob ~ vsak bi moral redno okušati nestabilno bingljanje z glavo navzdol, da izpljuva lastno preobteženost in se izpraznjen do solz nasmeji svojemu bednemu motoviljenju, ko izsušenih ust, z rogovilastimi rokami in nogami hlasta za ravnotežjem. Če se namreč čisto malo nagnemo vstran, samo toliko, da svojo zrcalno podobo ujamemo z robne ali kotne perspektive, če vsaj malo poškilimo in se spačimo sami sebi, že se spoznamo s svojo sestro (bratom) dvojičico (dvojčkom), karikaturo (*ki nas mora nasmehniti).

Predavanje je bilo zanimivo, z veseljem bom prebrala nekaj več o temi
, ki jo je Izar načel, popestritve so vedno dobrodošle in brez petkovega zaključka à la Komel bom tudi preživela, tokrat celo z vikendaškim planom; vikendica, kamin in dobra družba, komaj čakam.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home