torek, november 14, 2006

Zahrbtna tišina


V čitalnico NUKa sem se vpisala, da bi karseda učinkovito izkoriščala dolge pavze med predavanji. Pri prvem obisku sem se nemirno presedala, prekrižavala noge na 16 različnih načinov (ki jih ne bi znala več demonstrirati – nemiren človek je kakor vrelec mineralne vode, še ko jo popiješ, reže grlo), potapljala sem se v mučno poslušanje prižiganja in ugašanja kemičnih svinčnikov v prostoru, ki me spominja na marmornate grobnice faraonov, in prežvekovanje žvečilnih gumijev, razpredenem po dvorani, kot je razpredeno žabje reganje ob barju. Občudovala sem tudi zelene lučke na mizi, ki pomanejo oči in nazaj zaspijo v ritmu prihajanj in odhajanj čitalcev. Posmehovala sem se trem neposrečenim lestencem, ki visijo s stropa kot kozlovske zveri, ena bolj deformirana od druge. Če se strgajo iz vajeti, bo po nas. Največji knjižnični masaker, pokol ton redkih knjižnih vrst; da ne bodo v šolah obujali samo protiluteranskih spominov, prekletstva nad knjižno zibelko kulture. Tudi nas bi zveri pošteno pomendrale, a par deset žrtev umre za vsako mejo večrat na dan, ne bodimo dramatični. Knjige so tiste, ki prenašajo vedenje, knjige, ne ljudje.

Ko danes sedem že v tretjo, splošna filologija-filozofija-NUK, sem jih že sita. Besede besede besede. Razgledujem se pred seboj, spet mrliška tišina. Nekaj vrst pred mano sedi parček, kar nekaj jih je, ki se stiskajo drug k drugemu – naj bo tudi študij prežet z ljubeznijo. Blondinka z lepim hrbtom je zatopljena v zapiske, temnolasec ob njej pa se podobno kot jaz ozira naokrog. Ko vidi, da ju gledam, se nežno dotakne njenega hrbta in jo začne božati med lopaticama. Dekle ne vzdigne pogleda, a njeno telo se odzove. Kot crkljiva muca izboči hrbet in se podrgne vzdolž njegove dlani. Fant se mi posmeji in nadaljuje s predstavo. Z roko se vtihotapi pod njen rjav pulover. Hrbet se zdaj konkavno vboči, verjetno bi jo slišala presti, če bi sedela bliže. Pogoltnem slino, ko mu roka zdrsne niže k njenemu pasu, ne vidim dobro kam, a lahko si mislim. Dovolj bo, od tu naprej ne bom več gledalka, niti bralka. Tujih zgodb sem se naveličala, vsaj za danes. Pogledujem na telefonski ekran, nič. Zahrbtna tišina. Grem.

Čeprav Ljubljana še ni okrašena, so nekateri že praznično razpoloženi. Nek neznanec npr. je ob branju mojega posta v afektu naročil dve knjigi, ki sem si ju želela in mi kasneje napisal, da je dedek mraz pri njem pustil darilo zame. Včeraj zvečer me je napotil k rimskemu obzidju, kjer naj bi me čakalo ob stiku zidu s piramido. Malo sem oklevala, a radovednost ponavadi ne da miru, zato sem šla v temo. Knjig nisem našla, kjer bi morale biti, zato sem se doma samo jedrnato zahvalila za nateg. Neznanec ne more verjeti, on jih je tam namreč res pustil, jaz jih ali a) nisem našla ali b) jih je kdo vzel; osebno mi jih ni upal izročiti. Potem je zvečer dirkal nazaj v Ljubljano, ne živi v mestu, da je knjige rešil pred pozebo ali izginotjem. Nisem vedla, kaj naj si mislim; morda kak starejši gospod, ki se gre dobrotnika, a mu organizacija ne gre od rok, takih namreč nekaj poznam. Potem se odloči, da bi srečanje le prenesel in greva danes na čaj. Na moje presenečenje srečam 25-letnega prijetnega poba, ki je ravnokar zaključil svoj študij in se zaposlil, zato sem skoraj s težkim srcem sprejela darilo. Zraven Nietzschejevih Ecce homo in Daybreak je priložil še sladico, zgoščenko Toma Waitsa Real Gone, ki mi zdajle igra. Zelo mi je všeč, če bereš. Hvala še enkrat.

Na poti domov se z nasmeškom na ustih preselim nekaj dni nazaj, ko objeta z decentno kosmatima rokama ležim visko nad tlemi, skozi okno vidim Rožnik. Poslušam muziko njegovega dihanja in jutranje prebujanje sosedov in pešcev spodaj na ulici. Nekdo razbija po železu, morda kuje inštrument, reče glas nad rokami. Gledam te roke, ki so glasbi potrebne vsaj kot kuhalnica kuharici ali začimbe mojemu življenju.

*V avli faksa je razstava ob 100 letnici rojstva Samuela Becketta. Preberem, da ga je nek zvodnik nič krivega zabodel zelo blizu srca ter da je človek, za katerega bi lahko rekli, da je pogledal Meduzi v oči, a ni okamnel. Človek, ki je preživel in živi z nami z duhom in besedo.

7 Comments:

At 1:38 dop., Blogger kameleonka said...

Lušna zgodbica tole z dobrotnikom. Nisem vedela da obstajajo e-miklavži, ki že par tednov preden nastopijo službo raznašajo darila naokrog. Moram tudi jaz na svoj blog napisat kakšne želje :-)

 
At 9:33 dop., Blogger Zvita said...

tudi jaz nisem vedela :)
govorijo slovensko, nimajo brade in nekoč bi radi imelo kakšno majhno, ljubko knjigarno, nad njo pa stanovanje.
moj glas že imajo.

 
At 9:34 dop., Blogger Zvita said...

imeli, ups

 
At 5:08 pop., Anonymous Brutus Maximus said...

Gladiator v svoji impulzni karieri nima velikokrat možnosti iztrgati si srca in ga pokloniti.
Hvala tebi, da ni končalo pred vrati.

 
At 1:44 pop., Blogger Zvita said...

nič ne razumem danes, četrtek je in grem spat

moreče sanje in vroče kot v kotlu, potem pa še stari pacek v balonarju, ki navsezgodaj drka sredi Ljubljane

mislim, da si zaslužim še malo spanca

 
At 11:52 pop., Anonymous ksheftar said...

A potem si si le nasla porivaca (z decentno kosmatimi rokami) . Pohvalno zvita, pohvalno..sej je bil ze cas.

 
At 9:16 pop., Blogger Nikogaršnja muza said...

No no Ksheftar, takole se pa z damami ne govori!

 

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home