Ljudje, vodni baloni

Dobro jutro.

Zbujam se iz prijetnega popoldanskega dremeža, vstajanje ob 05:30 ni zame, saj zombijevsko odtrgana iz noči ne zdržim niti polovice dneva. Že med Cvetkinim predavanjem sem zehala kot da bi me kdo navil, zavita v šal tja do nosa sem lezla pod mizo v predavalnici. Po sadno-jogurtnem obroku v parku oz. na otroškem igrišču, tokrat brez otrok, zadnjič sem z očmi z njimi igrala muhce; izbijanje brenčavih igralcev z žogo, sem se zavlekla na postajo in nazaj domov v posteljo.
Sanjala sem kot po tekočem traku: nekdo mi je pred OŠ v domačem kraju skrivil sprednje kolo na biciklu in odvil vijak, s katerim je pritrjeno na ogrodje. Ko sem zaradi poskusa naklepnega umora poklicala policijo, je namesto vrlih miličnikov iz Ljubljane k meni pritancal klošar Rudi z lesenimi berglami, ki po potrebi fejka umiranje, da ga kdo šlepa do kliničnega, kjer samo zavzdihnejo: »A spet ti, Rudi?!« Osamljenost človeka privede do prebrisane sistematike. Med pisanjem zapisnika sva se pogovarjala v stari grščini, Rudi tekoče, suvereno, jaz pa jecljavo kot prvošolčki, ko začenjajo črkovati abecedo (ali zombi v polsnu na jutranji uri le-tega jezika). Do naslednjič se je bom nadudlala z vsemi glasoslovnimi zakoni in posebnostmi, da me ne bo nikoli več sram nevednega nerganja; za jezike sem vendar talentirana! Izgovorjavo nepravih diftongov, vrst pridiha (spiritus lenis; kako veličastno se to sliši!), soglasniških zapornikov – guturalov, labialov in dentalov (same patinaste besede), zvočnikov – nazalov in likvid, potem bistvene naglase ... Profesorju, ki nam naslonjen na mizo potrpežljivo pomaga, kot trdoživa gondola nas šlepa, da se pri vzpenjanju ne strgamo in zasopli ritensko ne zletimo v strm prepad, v svoji ponižnosti nisem niti v oči upala pogledati. Tudi on se je oglašal v sanjah, ne vem točno ali je bil sodnik ali zaščitnik malega človeka. Podzavestno me za goltanec stiska približno 80, če ne več, naslovov študijske literature, s katero naj bi se v kratekem spoznala, sicer pa se veselim pisluhniti živi glasbi.

Toliko iz osiromašenega sadovnjaka; listje odpadlo, sadje konzervirano, bistroviden dan želim še naprej.

Prebujevalno tipanje v počasnem posnetku.

Zaspan človek se razteguje počasi in z občutkom, kot dobro zatesnjen gumijast balon med polnjenjem z vodo; če je s preveliko hitrostjo pahnjen v trde dnevne ritme, tudi poči prav tako ekskluzivno.