Božansko diši po cimetu

Še kdo za dobro jutro bere mitološke bajke? Krasne so. Maloprej je kratek stik (za trenutek) omrtvičil računalnik, da sem ostala pri radovedni Psihe ravno, ko je pokukala v posodico z mazilom, ki naj bi pozdravilo Erosove opekline, a v njej je namesto mazila ždel podzemeljski sen smrti in prelepa deklica se je kot mrtva zgrudila na zemljo; v suspenzu sem dočakala srečni konec in še sama na dušek spila ne tako božanski kozarec nektarja, okusen pa. Namesto ambrozije jem kar trpke kakije, ki naj bi na Japonskem veljali za hrano bogov.

Zakaj nihče ne prevede Sartrovega Being and Nothingness? Zelo rada bi ga brala v maternem jeziku. Včeraj sva se s knjigarnarko v Konzorciju čudili zakaj tega nihče več ne bere. Pravi, da je bila njena generacija (okrog 45 let bi prisodila prijetnemu obrazu) nora tudi na avtorjeva filozofska dela, ne samo leposlovne tekste, romane in drame, katerih nekaj le imamo prevedenih.
»Tega nihče več ne bere?« vpraša.
»Včasih se ni dalo priti na faks, brez da bi bral Sartra,« reče z nostalgičnim glasom, ko se ljubeznivo pogovarja s knjigami, ki jih zlaga na police.
»Jaz zelo rada,« pripomnim.
Skomigneva z rameni.

Enkrat se bom zvečer, ko se mi ne bo ljubilo domov, skrila pod kakšno omaro knjigarne, da me zaklenejo vanjo. Nočna družba tolikih knjig bi mi bila v veselje, še za sanje ne bi bilo časa. Čisto ničesar ne bi pogrešala.