ponedeljek, november 27, 2006

Mostiščarji

Sanjalo se mi je, da sem imela zmenek s fantom, ki je živel na najbolj SV točki Slovenije (v mestecu na H, neko polmadžarsko ime, ki v realnem ne obstaja) oz. ob meji. Do tja je vozil vlak, 12 ur, cena vozovnice 12 000 SIT. Ko si prispel tja, do zadnje postaje, te je čolnar po reki odpeljal do njegove hiške ob robu reke, ki je bila skrita za vrbami žalujkami. Ženske so ročno prale perilo ob bregu, psi in kure so jim peli ljudske pesmi. Živel je s psihotičnim fotrom brez noge in s psom, v ločenem poslopju, na skednju. Premik v čas mostiščarjev. Ker sem zamudila večerni vlak, z njim bi na zmenek prispela sredi noči, sem po telefonu poklicala, oglasil se je foter. Nisem se mogla spomniti imena fanta, pa sem vprašala kar, če je Grega doma. Foter je zvenel prijazno in nič me ni popravil, čeprav ni imel sina s tem imenom. Rekel je samo: »Ni ga še, ampak ti kar pridi. Te bom počakal s čolnom. Pri nas je zelo lepo.« Seveda sem se usrala, si popravila šal okrog vratu, oprtala prtljago (mogoče sem se selila – cel kup reči sem tovorila s seboj) in se po bregu povzpela, odkoder že sem prišla.

1 Comments:

At 12:37 pop., Blogger andy said...

"Seveda sem se usrala" - a to na strbunk WC?;)

 

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home