Via Lactea

soba miza 3. stoli
ženska se guga na belem usnjenem naslonjaču (stol št. 1)
moški sedi na kuhinjskem stolu (št. 2) – 90° na njeni levi
3. je prazen
sprednji nogi skriva pod perutmi mize
tišina
skozi slabo zapirajoča balkonska vrata
piha nočni zrak

ženska:
govorim, nič ne povem
podobna sva si, a si ne slediva
čutim smetanasto stepanje v želodcu, a metlice ne drži njegova roka
vsaj zdajle naj jo prime
vem, da bova počakala, da stepanje mine
ostala bo domača, zmrazljiva tišina
muzike ne slišim dobro
kakor od negotovosti pijani smotri
se mi je zagozdila v ušesnem bobniču

moški:
njenih besed (ki ga spremljajo med vožnjo na delo)
ne znam izvabiti iz nje
ne, sama jih blokira
z vilico ji jih bom izbezal iz grla
če ne popusti
moje stanovanje je zamrznjena plesna koreografija
nisem prepričan, če je gibe sploh prinesla s seboj

rêpete obojespolne togosti se ležerno posede na vrh 3D slike na steni, namesto prahu

ženska:
koža se ji ježi od hladu
razmakne nogi da se je globlje dotakne
ritni krajec ji visi čez rob stola
posluša nekoordiniranost svojih misli
kot da bi jo hlad posiljeval z umetnim dihanjem
dotikala
bi se
prebožala bi ga od stopal do temena
naj poklekne predse
v njegovih očeh nič ne piše
nekje drugje so
ne pišejo po nareku
zrejo v nebesno intergalaktično plejado

moški:
begava po skrivnih, ozkih ulicah
lovljenje sploh ni preprosto
puščično konico zenice ji zarinem v usta
da se zdrami
budna mi spi
poležem jo čez mizo
in ji slečem neodločnost
jutri se lahko zmeniva
kaj nama je skupnega


ženska vstane, rob temno rdeče obleke si potegne čez zadnjico in smukne pod odejo njegove postelje
moški gre na wc, nekaj časa postopa pred ogledalom, ki mu je prenizko, znebi se nekaj telesne tekočine - kot pregreto mleko mu vre v mehurju, in se uleže zraven nje

z mrzlo roko ji seže pod obleko, poboža njen trebuh in odmisli pretekli večer
potopi se v mehkobo nepoznanega, ki ničesar ne obljublja