DD 1 v bus duetu

Jutranja avtobusna vožnja. Zapeta do vratu si diham za ovratnik in mežikam v biserno zamrznjene travnike ob polju, ki jih seka prometna vijugasta cesta; bleščijo se, kot da bi bili pokriti z odejo iz srebrnkastih brezbarvnih očesnih leč. V naročju mi počiva Barnesov Aristotel. Lebdenja nad biserno preprogo se zavem, ko opazim, da na moji desni sedi možakar, ki je prav tam sedel že prejšnji teden in radovedno sklanjal glavo, da bi videl, kaj berem (zapomnila sem si ga zaradi kosovelovskih očal in očarljive znucane usnjene aktovke, ki jo skrbno čuva na sopotnikovem sedežu); od takrat knjige še nisem vzela v roke, očitno se v naročju počuti bolje, zaprta. Na lepem radio zaigra komad, ki ga že leta nisem slišala. Znam ga na pamet in mi vzbuja pristne, nostalgične spomine na začetek OŠ, ko sem prvič gledala Dirty Dancing, plesni film, ki me je vznemiril in povsem prevzel. Mislim, da je bil to tudi prvi soundtrack, ki sem si ga zaželela in dobila, kaseto seveda. Vse komade sem tisočkrat preposlušala, nanje izvajala koreografije takrat aktualnega izraznega plesa, se plazila po tleh kot Baby med 1:1 treningom z Johnnyem.
Potihem sem si z nasmeškom na obrazu prepevala tudi danes, za dobro jutro, hladnokrven ni ostal niti gospod na desni. Če me ni snemal, sem slišala njegovo razneženo mrmranje.

»She's like the wind
through my tree
She rides the night
next to me
She leads me through moonlight
Only to burn me with the sun«