nedelja, november 19, 2006

Surrealistične projekcije




Rada imam jutranje trenutke zazrtosti, kjerkoli že sem. V kopalnici najprej postajam pred vrati balkona, skozi steklo preverim odtenek sivine okrog sosedove češnje, ki je vsak dan drugačen; sivo platno, mogoče šeleshamer, kot češnjino ozadje v pozni jeseni in pozimi, v ospredju nizki, mrenasti oblaki. Spomladi, ko zacveti, jo vidim v svetlo modrem, včasih rožnatem, kot iz najbolj osladne reklame za otroške pleničke, poleti pa veličastno sije v zlatem, ob sončnem zahodu tudi srebrno-vijoličnem. Postajam povsod in ne samo zjutraj.

Mojega tihožitnega razgleda (anti)junak Hanta v Prebučni samoti Buhomila Hrabala
že ne bi z veseljem prešal. Raje si roke maže z okrvavljenim papirjem. Njegove tri cigančice: dve, ena v turkiznem krilu, ki si ga je spodvihavala tja do pasu in druga v globusno rdečem, ki sta na hrbtih nosili kupe papirja v njegovo prešarno, oprtani, kakor da bi na sebi prenašali tramvaje in tretja, skoraj še otrok, ki je ponoči iz teme smuknila v njegovo sobico, zakurila ogenj in vsak večer kuhala krompirjev golaž, potem pa legla nanj brez besede ~ z njo sta spuščala zmaja in takrat je cvilila od strahu, da je ne bi zmaj potegnil s seboj v višave; v družbi vseh treh postajam pred okni, vrati in kar tako, kjerkoli že. Zabavne so, znajo plesati in peti in navdušeno si z mano izposojajo obleke.

Rada voham ljudi, vsak oddaja osebnostne hlape, med postajanjem, zrenjem, se spletajo v lanene, slamnate kite, ki si jih lahko oviješ okrog vratu namesto šala. Nevidne kite vonjev, kateregakoli človeka hočeš. Prekrasen surrealizem. Moj kino spremljevalec npr. diši po surovem bombažu. Ko v preddverju CD-ja brskam po knjižicah o razvoju kinematografije in posameznih ustvarjalcih, se prodajalka, hostesa mogoče, in fant, ki ji dela družbo z vstopnico v roki, pogovarjata o filmih, kakopak.
»Kaj pa greš gledat?« vpraša dekle.
»Ne vem, o enem tipu. Zna bit, da je kakšen filozof.«
Vmešam se: »Misliš Wilsona?«
Pogleda kaj piše na listku:»Ja.«
Povem mu, kdo »filozof« je, čeprav ga, vidno, sploh ne zanima. Njo še manj, ona samo prodaja knjižice, da bi katero prelistala, ji še ni prišlo na misel, sploh pa tega ni nihče zahteval od nje.

Z nekaj tehničnimi motnjami dokumentarec mine kot bi trenil, dvorano zapustim inspirirana in s potešenim vohom, le moje turkizne žabe, če že krila nimam v tej barvi, ostanejo nedotaknjene. Pri sestopu z avtobusa se zataknem za kljukico sedeža, s potegom se mi na stegnu zariše zanka in luknjica že zeva nad pregreto kožo. Doma jo zakrpam z lakom za nohte, v upanju, da jih lahko vsaj še enkrat oblečem, v spomin na cigančice, Wilsona in surov bombaž.


1 Comments:

At 11:28 dop., Anonymous Anonimni said...

tud jst sm gledal wilsona. me prav zanima, kako dolgo bi še bli tiho, potem ko je zmanjkalo zvočne podlage. ha, slovenci strpni na nepravem mestu. wilson je seveda samo eden. in eden redkih zanimivih izven tradicionalnega gledališča. zame.

 

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home