skrivalnice po omarah

Preden odjadram v hribovito podeželno nedrje, ob kavici prebiram Bartolov Al Araf, super super, sem veliki fan njegovega pisanja; ob prvem branju Alamuta sem mu napisala pisemce, a je gospod umrl že davno, preden sem ga odposlala.

Spet smo se zbudili v pomladno topel dan, ljudje so dopoldan v kratkih rokavih posedali na balkonih. (kar nekaj jih poznam, ki jih letošnja zima z nenaravno dobrodejnimi temperaturami mrazi z depresijo – ki jo imenujejo letargija, malodušje, brezvoljnost ...) Pridno sem vadila arabščino, počistila kopalnico in posesala preproge, celo v učbenik logike sem malo pokukala – na račun arabščine tedensko zamujam eno od dveh ur vaj iz tega predmeta, a bo že, samo strahu (beri odpora) se je treba znebiti, kar mi je že uspelo. Zaenkrat sem še v fazi ritmiziranega ugibanja, an-ban-pet-podgan, če ne gre za stavčno ekvivalenco, gre pa za implikacijo, disjunkcijo ali konjunkcijo (ipd.)... Tabele z ničlami in enicami (se pravi določanjem resničnosti / nesrečnosti premis) so podobne mojim omaram z oblekami: sedem urejenih polic, ena razmetana --- ker sem dobre volje, uredim še osmo, ergo v četrtek zjutraj, ko vstanem zares zgodaj, ne bom živčno brskala po razmetanem kupu, ampak v pregledni konstrukciji izbrala barvo, ki se mi bo zdela najmanj hektična, obleke prijazno navlekla nase in ne bom zamudila avtobusa; vse to pod pogojem, da profesor za staro grščino ozdravi in jutranja ura ne odpade, kot se dogaja že dva tedna.
Kdor zna s tabelo prikazati veljavnost tega argumenta, je sadjarski prvak racionalnega spoznanja, nagrada: predpasnik sadja po izbiri.