sreda, december 13, 2006



V stopala pa ne bo zeblo

Jutra, ko ti osamljenost kaplja iz nosa
in na robu šala pušča mokre obrise.
Kot hruške so,
zaobljena, a trda,
grenkih pešk
bodejo tja do požiralnika.
Draga so ta jutra,
predraga, čeprav niti malo
eksotična;
odplačuješ jih tekom upočasnjenega dneva.
Če se jim premedlo zoperstaviš,
se epizodno razvlečejo v teden, dlje,
z neenakomernim utripanjem v zlato-modrih barvah
opominjajo nase
kot slabo konceptuirano, predpraznično
mestno okrasje.
Potem nedoločeno kdaj sledi
kaj tretjega,
ki ni ne grenko ne precenjeno.
V tvoj svet privrejo
vtisi z ulice,
sajasto mreno nad očmi
razpiha vonj po prvih snežinkah
in žena nepoznanega sokrajana,
ki mu je s strehe avtomobila
v tvoje naročje
odneslo kuverto z osebnimi računi
(seveda ga pokličeš, da pride ponje),
ti v zahvalo pošlje pletene copate.

2 Comments:

At 9:48 pop., Blogger kameleonka said...

Ja, jutra znajo bit včasih kar žilorezna...
Hm, pletene copate v obliki svetlorozastih prašičkov?!

 
At 10:40 pop., Blogger Zvita said...

žilorezna meni niso še nikoli bila, copati so pa pletena reprodukcija usnjenih bosank, tistih kultnih sandal, ki so spredaj špičasto zavihani, ne vem, kako se jim pravilno reče, bi pa tudi usnjene imela, če jih še delajo

 

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home