V stopala pa ne bo zeblo

Jutra, ko ti osamljenost kaplja iz nosa
in na robu šala pušča mokre obrise.
Kot hruške so,
zaobljena, a trda,
grenkih pešk
bodejo tja do požiralnika.
Draga so ta jutra,
predraga, čeprav niti malo
eksotična;
odplačuješ jih tekom upočasnjenega dneva.
Če se jim premedlo zoperstaviš,
se epizodno razvlečejo v teden, dlje,
z neenakomernim utripanjem v zlato-modrih barvah
opominjajo nase
kot slabo konceptuirano, predpraznično
mestno okrasje.
Potem nedoločeno kdaj sledi
kaj tretjega,
ki ni ne grenko ne precenjeno.
V tvoj svet privrejo
vtisi z ulice,
sajasto mreno nad očmi
razpiha vonj po prvih snežinkah
in žena nepoznanega sokrajana,
ki mu je s strehe avtomobila
v tvoje naročje
odneslo kuverto z osebnimi računi
(seveda ga pokličeš, da pride ponje),
ti v zahvalo pošlje pletene copate.