poklic: B R A L E C, nadstropje višje, na levo
Razmišljam, če bi lahko obstajal poklic bralca. Pritrjujem si, zakaj ne?! Veliko ljudi namreč ne zna brati (zna, a ne zna), kar povezujem z odtujenostjo v njih samih. Bi temu lahko rekli interpersonificirana disperzija? Ok, shoot me.
Razdvojeni so s svojim notranjim jazom (in jezikom), razklani, neumrljivo v njih se še ni rodilo, kako naj bo potem ogroženo z umrljivim? Pogosto slišim, da ljudje ne znajo brati poezije. Znajdejo se pred zatesnjenim skalnatim vhodom v votlino poetizma, izgubljeni tarnajo, ali polravnodušno v tla mrmrajo: »Sezam, odpri se! Daj no, pokaži mi, kaj skrivaš tam spodaj, razodeni mi ta čudesni nauk, ki skuštrane možakarje in zamišljena dekleta podi po svetu, te iskalce, prekupčevalce mističnih podpomenov in vsega, s čemer še nisem seznanjen.«
Malo počakajo, naredijo par krogov po pesku, nato prezirljivo pljunejo pred vrata v prikriti svet in zakolnejo: »Odjebi Sezam, kar zaprt naj ostane ta svet! Vaše egotripaško bildanje nedostopnosti me ne zanima. Itak nočem, da mi v temi zrasejo netopirska krila, kot obsedencem, ki še ponoči odkrivajo pokrove v neznano.«
Hitro obupajo in ostanejo prazni. Preprazni, da bi si želeli kaj izvedeti. Namesto odkopavanja ohranjenih tujih zakladov, rušijo lastne razvaline.
Taisti ljudje ponavadi ne marajo filmov, ki jih ne spravijo v smeh, ne hodijo v gledališče, kjer neki igralci lomastijo po odru, ali se celo delajo breztežne - ne, človek ni ptica, še dobro, drugače bi si med seboj populili peruti in poskakali z oblakov v morje, nekaj blebetajo, čeprav jih nihče ne razume, instrumentalna glasba jih dela nervozne, ker jim ne nudi lahkotnega refrena, ki bi ga lahko prepevali ves dan, slik in kipov tudi ne razumejo, larifari, najbolj prevarane pa se počutijo, ko so kdaj prisiljeni gledati kakšen trapast performance, kjer ne veš, ali je nastopajočim slabo, da se tako zvijajo pod reflektorji, so pozabili govoriti, da se oglašajo po živalsko ... Ti ljudje ne marajo poslušati svojega glasu, preprosto pretuj jim je.
Bi me kdo od njih vzel v službo? Brala bom, kar se njim upira. Potovala bom namesto njih in jim v nekaj stavkih strnila popotniške izkušnje, zanje pripravila reportaže, kratke filmčke, dokumentarce. Hmmm ... Če bolje pomislim, bi znala? Je branje morda preintimno, da bi ga delili z drugimi? Zalotim se, da mi je kakšno besedilo preblizu, da bi ga hotela razčlenjevati. Moja interpretacija se porazgubi v preproščini, ostanejo bledi odsevi, ki ne morejo biti prepričljivi. Včasih ne znam povedati, kaj sem ob branju čutila, doumela, čeprav sem čutila močneje kot čutim mravljince v nogi, ko mi negibna zaspi pod mizo.
Bi bil ta poklic eden težjih, čeprav bi lahko neberočim kolumbovsko odkrival svetove?
Poklicna dihotomija brez meja, ali pač?
9 Comments:
Hm, tole mi je še posebej všeč:
"Hitro obupajo in ostanejo prazni. Preprazni, da bi si želeli kaj izvedeti. Namesto odkopavanja ohranjenih tujih zakladov, rušijo lastne razvaline."
Drugače se pa strinjam: poklic bralca bi res moral obstajati.
Nič boljša nisi od ostalih, egotriperka.
Pa se ti zdi, da bi znala tem ljudem, ki umetnosti ne razumejo, razložiti te svoje vtise, izkušnje, reportaže in podobne zadeve? Ker če smem soditi (kot predstavnik te tvoje domnevne ciljne skupine, torej kot eden izmed ljudi, ki večine v tvojem postu naštetih stvari dejansko ne razumejo in ne vedo, kaj početi z njimi) po večini sporočil na tvojem blogu, ti razumljivo izražanje ni ravno neka huda vrlina...
gospodoma hvala za "konstruktivno" kritiko, odgovore si preberita v postu samem, so na dlani
Hm, no, moja kritika je bila dejansko mišljena kot konstruktivna, četudi mogoče zdaj, ko je takole napisana, res ne izgleda taka... Hotel sem zgolj poudariti, da če bi hotela ljudem v resnici približati te stvari, bi bilo po mojem koristno, če bi to počela na tak način, da bi oni vendarle kaj razumeli.
Glede tvojega posta samega pa bi rad še dodal, da je po mojem mnenju do teh ljudi prestrog. Jaz na primer (in verjamem, da je še marsikdo tak) ne pljuvam prezirljivo pred vrata v prikriti svet in ga ne preklinjam. Tudi se mi ne zdi, da prehitro obupujem. Je pa dejstvo, da že lep čas stojim pred temi vrati in sem se počasi sprijaznil s tem, da če se mi še zdaj niso niti za dlako odprla, se mi najbrž tudi nikoli ne bodo. To pa še ne pomeni, da ne verjamem, da je za njimi marsikaj zanimivega, le da bo meni to pač ostalo nedosegljivo. Kaj hočemo? Lahko se sicer zaradi tega žrem (malo celo tudi res se), pomagalo pa itak ne bo nič.
saj še nisem v nikogaršnji službi, no, vloga mati Terezije mi verjetno ni najbolj pisana na kožo;
dopustimo si nekaj interpretativne svobode, meni je ljubša kot didaktična razlagalnost.
ni bolj zanimivo razmisliti in miselne fragmente po svoje povezati v celoto, ki ji, četudi samo ti, vidiš pod krilo?
nekateri kontinenti so slabše prehodni, zato se moraš za raziskovanje terena bolje pripraviti; kakšen klin, vrv in kladivo bodo kar koristna popotnica, opozorim naj še, da so sadovnjaki pozimi močvirnati, zato tudi gumijasti škornji prav pridejo, pa kakšen trnek mogoče, v gošči marsikaj leze, zrelega tudi za v usta ...
lahko pa vprašaš, če kaj ni jasno, bom razložila v kakšnem drugem jeziku, če bo bolj razumljivo.
Hej Zvita, fajterka! Sam teh stvari o Sezamovi jami ne razlagam več na glas, razen če me kdo ne vpraša. Odkar sem si prenehal želeti še za druge, z njimi mnogo bolje shajam ('pa še prihranila je!-)
sveti Kanister,
takole se je zapisalo na poti domov iz mesta, nad katerim se podijo sivi oblaki v obliki treh src:
sredi polja poganjajo majhni rumeni cvetovi, zmeda zima / pomlad, mednje je v zemljo zabita lesena tablica, smerokaz, na katerem piše:
"LOVSKA KOČA, 1.6 km"
prepričana sem, da tam najdeš spominsko knjigo modrosti, ki vse ve, nič ne izda
- - -
ko se na žensko spusti poželenje, pod ledenimi skorjami tjuljnji ploskajo s plavutmi
ploskajo od smeha, seveda
Objavite komentar
<< Home