poklic: B R A L E C, nadstropje višje, na levo

Razmišljam, če bi lahko obstajal poklic bralca. Pritrjujem si, zakaj ne?! Veliko ljudi namreč ne zna brati (zna, a ne zna), kar povezujem z odtujenostjo v njih samih. Bi temu lahko rekli interpersonificirana disperzija? Ok, shoot me.

Razdvojeni so s svojim notranjim jazom (in jezikom), razklani, neumrljivo v njih se še ni rodilo, kako naj bo potem ogroženo z umrljivim? Pogosto slišim, da ljudje ne znajo brati poezije. Znajdejo se pred zatesnjenim skalnatim vhodom v votlino poetizma, izgubljeni tarnajo, ali polravnodušno v tla mrmrajo: »Sezam, odpri se! Daj no, pokaži mi, kaj skrivaš tam spodaj, razodeni mi ta čudesni nauk, ki skuštrane možakarje in zamišljena dekleta podi po svetu, te iskalce, prekupčevalce mističnih podpomenov in vsega, s čemer še nisem seznanjen.«

Malo počakajo, naredijo par krogov po pesku, nato prezirljivo pljunejo pred vrata v prikriti svet in zakolnejo: »Odjebi Sezam, kar zaprt naj ostane ta svet! Vaše egotripaško bildanje nedostopnosti me ne zanima. Itak nočem, da mi v temi zrasejo netopirska krila, kot obsedencem, ki še ponoči odkrivajo pokrove v neznano.«

Hitro obupajo in ostanejo prazni. Preprazni, da bi si želeli kaj izvedeti. Namesto odkopavanja ohranjenih tujih zakladov, rušijo lastne razvaline.

Taisti ljudje ponavadi ne marajo filmov, ki jih ne spravijo v smeh, ne hodijo v gledališče, kjer neki igralci lomastijo po odru, ali se celo delajo breztežne - ne, človek ni ptica, še dobro, drugače bi si med seboj populili peruti in poskakali z oblakov v morje, nekaj blebetajo, čeprav jih nihče ne razume, instrumentalna glasba jih dela nervozne, ker jim ne nudi lahkotnega refrena, ki bi ga lahko prepevali ves dan, slik in kipov tudi ne razumejo, larifari, najbolj prevarane pa se počutijo, ko so kdaj prisiljeni gledati kakšen trapast performance, kjer ne veš, ali je nastopajočim slabo, da se tako zvijajo pod reflektorji, so pozabili govoriti, da se oglašajo po živalsko ... Ti ljudje ne marajo poslušati svojega glasu, preprosto pretuj jim je.

Bi me kdo od njih vzel v službo? Brala bom, kar se njim upira. Potovala bom namesto njih in jim v nekaj stavkih strnila popotniške izkušnje, zanje pripravila reportaže, kratke filmčke, dokumentarce. Hmmm ... Če bolje pomislim, bi znala? Je branje morda preintimno, da bi ga delili z drugimi? Zalotim se, da mi je kakšno besedilo preblizu, da bi ga hotela razčlenjevati. Moja interpretacija se porazgubi v preproščini, ostanejo bledi odsevi, ki ne morejo biti prepričljivi. Včasih ne znam povedati, kaj sem ob branju čutila, doumela, čeprav sem čutila močneje kot čutim mravljince v nogi, ko mi negibna zaspi pod mizo.

Bi bil ta poklic eden težjih, čeprav bi lahko neberočim kolumbovsko odkrival svetove?

Poklicna dihotomija brez meja, ali pač?