nedelja, december 03, 2006

Plesalka v temi


Plesna vaja. Izdihati samo sebe. Iz trebuha izpustiti kačo, da se strupeno zlije z muziko. Potek vadbe s predrkavanji koreografij mi ne diši. Ni mi lepo gledati štirivrstne gneče punc (spredaj mlade in najspretnejše), ki kot marionete ponavljajo enake gibe, ki nikoli niso dovolj usklajeni, koordinirani. Različne stopnje gibalnih sposobnosti se tepejo med seboj, ženska tekmovalnost je smešna in nepotrebna. Niso mi všeč prisiljeni nasmeški, ki naj bi se raztegovali čez usta vsake plesalke, čemu le?! Strasti in zanosu butasto ukrivljene ustnice in različni odtenki zobne sklenine ne višajo ugleda. Raje vidim suveren, brezskrben solo nastop plesalke ob bobnu, ali v manjši skupini, kjer punce uživajo in dopolnjujejo druga drugo. Tak način dela je gotovo dosti bolj ustvarjalen, bolj osebnosten. Masovne (beri zaslužkarske) tendence plesnih šol, ki polovico vaj tempirajo na polletne produkcije v kakšni neprimerni športni dvorani (»pokažimo česa vse smo se - ali nismo naučili«), kjer šola skrbi za svoje ime ter dedkom, babicam, tetam, stricem, ljubimcem, partnerjem in prijateljem plesalk in plesalcev, seveda tudi konkurenci, razstavi svoje »uspehe«. Z vsem tem nimam nič skupnega; ker se nastopov ne udeležujem, me razočarana učiteljica iz prve vrste postavi v tretjo, četrto; če ne boš nastopala, naredi prostor drugim. Ok. Zakaj iz plesa, ki je vendar ena najbolj prvinskih izraznih moči, govoric človeka, delajo groteskne, da ne rečem neestetske kvazišove? *Punce gredo posebej za tisto popoldne, se pravi njihovih težko pričakovanih 5 min., k frizerju, manikerju in še kam, tiptop kostum, ki stane celo premoženje, je kajpak predpogoj - asociacija na vaške veselice me navda s slabostjo. Mislim, da se moja zgodba v plesni šoli počasi izteka. Niti malo si nisem všeč v okorni gneči, med mehaničnim izpolnjevanjem navodil. Poiskala bom manjšo skupino z bobnarjem v živo, kjer mi ne bodo zavezovali rok s pripravami na nastope v košarkarskih dvoranah. Ples mi pomeni preveč, da bi se v njem počutila ukleščeno. Rada bi bila del kreativne izmenjave mnenj in znanja, s posluhom in idejami, gre za interaktivno sodelovanje, poslušanje teles, za lovljenje in sprotno ustvarjanje ritma, ne pa ponavljanje kopiranih gibov iz komercialnih video posnetkov uspešnih plesalk. Med plesom nočem biti žalostna, temveč vznemirjena in prosta.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home