Kdo se boji velikega poka?

Med rahlo neuravnovešenim študiranjem za kolokvij iz soc. fil. – dogaja se mi, da obvisim nekje vmes in se iz ptičje perspektive, odkoder ne znam dognati, kaj za vraga počnem, niti koga slepim, cinično opazujem – se za razvedritev, ta je nujno potrebna, sprehajam po knjižicah, ki mi mežikajo s polic, torb, glasno zehajo na preprogi, se hudujejo v škatli od tiskalnika pod mizo, prostorska stiska, in še kje. Ravnokar sem odprla platnice Rutarjeve Psihoanalize in poetike filma A. Tarkovskega in že pri »Bivanju prve strani« mi je zakuhalo.

»Beseda je popek [oko, klica, brstič, dekle, ki pride prvič v družbo], ki skuša postati cvet. Jaz sem sanjavec besed. Tako je govoril Gaston Bachelard.

GB (Plamen voščenke, 1990): Svet živi v plamenu. Pred njim se moralno sporazumevamo s svetom. Bi bili radi mirni v svetu, ki je vse bolj zasičen? Dihajte tako narahlo in blago pred plamenom, da ga boste obnavljali. Plamen je lâhko rojstvo in je lâhka smrt, je instrument popravljenega kozmosa; svetilko prižgemo, ko pade mrak, in ugasnemo v najtišjih urah naslednjega jutra – preden vzide sonce. Bi se radi znebili banalnosti? Razmišljajte o kontradikcijah sveta in njegovih aporijah. Svet je vselej začetek nekega boljšega sveta; človek je vselej začetek nekega boljšega človeka. Sanjavec, katerega cogito oblikuje lastni kozmos, hoče pred plamenom lastno prihodnost; sanjavec je kot delavec, katerega samoto obnavlja svetilka. Kot sanjavec ob plamenu z lahkoto postane mislec plamena; samotna bedenja so zavezana idealu: rojevati se skozi pisanje ...«

Zdaj bom Komelov Uvod v fil. in kulturno hermenevtiko še dlje prekladala po neprimernih odlagališčih, hvaležna sem študentki- knjižničarki, ki brez problema večkrat podaljšuje izposojeno gradivo (da se razumemo, mi je zanimiv, zelo zelo, prav zato ga meljem pooočasi ... kot orehe s prastarim ročnim mlinčkom), Bartol tudi čaka name, potrpežljivo in čisto tiho je, da ne omenjam izposojene literature za 3 seminarske, od katerih z eno (tematsko) nekako že skačeva gumitvist, prišli sva nekam tja do kolen; ko enkrat elastiko napeljeva okrog pasu in višje, do vratu in na iztegnjene prste rok nad glavo, mogoče, se bova morali znati že precej bolje odgnati, za dostojen zalet pa človek potrebuje precej entuziazma, ki pri globinskem spoznavanju terena ne stremi nazaj pri vsakem koraku, ne-ne, če se ves čas obračaš v »varno«, že preverjeno okolje – ki s tabo mačehovsko ravna, nikamor ne prideš – kam sem odplavala?! – torej, z eno že prijateljujeva, z drugo sva se narahlo ovohali, o tretji vem samo, da mi ni ravno blizu, a mi ni zoprna. Pred prazniki se moram založiti s še več buklami, ker bom odlašanju oz. izmikanju naredila konec; od prekomernega visenja (z glavo navzdol) mi vsa kri odteka v glavo, zgoščuje se kot sladoled v hladilniku. Ne bi rada, da eksplodiram kot prezrela lubenica. Anemično telo pa tudi zahteva svojo porcijo.