Simbolni pogovori

Poslušam čudno zajedljivo muziko, ki najeda in najeda, malo poneha, se spet zaraste, posuši in hoče še bolj topla izteči na plan, mi je všeč in ne, veličastna in hkrati smešno šundovska. Kot kri je, ki se že nekaj tednov ne spakira iz mojega nosu. Vdrla je curkoma, da sem nad ustnico začutila nekaj vročega, podobnega osjemu piku. Z robčkom obrišem nesnago, a uporna vsiljivka se na da kar tako zbrisati, za zmeraj že ne. Brede po nosni votlini, prej tako snažni in osameli, zdaj čedalje bolj razriti in se ne pusti popivnati. Dovolj jo je zame, preveč. Nekaj mi hoče povedati. Vzpostavili sva bojni odnos; ker sem slaba gostiteljica in jo preganjam, se mi v najožjih vrhovih votline strjuje in me kot hrustljava krasta vabi, da jo prederem z nohtom, izpihnem na dan kot iz topa. Ko njena zasušena srajčica izleti, jo zebe in spet se ulije ko nora, teče in teče ...

Potem bi rada v živo videla nekaj njenega, danes, jutri, čimprej. Moram! In spet je vse eno samo (ra-)združevanje. To se mi je začelo dogajati, ko se spoznala zakletega zlobca; takrat sem postala zvita. Dotaknila sem se njegovega hudičevega repa in sleherna misel se mi je spiralasto zvila. Od takrat vidim in slišim, česar večina ne, okušanje surove realnosti je napram temu jutranja prha. Dotaknem se drevesa, že goltam smolo naravnost iz debla. Smola mi iz ust kapne na dlan, že sem sluzasta hobotnica v globokem morju, z eno lovko ujeta med skalovje, drugo mi prebada težko železno sidro neke potonjene ladijske razbitine, z očmi zrem v gobec morskega psa. Smolo poližem in me odnese na vrh Golanske planote, s katere si ogledujem opustošena mesta in čakam na izbruh vulkana, ko iz ozadja poslušam muzikalno cingljanje babilonske civilazicije.

Talk to her and you just may find it all out.