sobota, december 23, 2006

mišljenje mišljenja ali ko se nebo dotakne zemlje

fotka boginje

Čeprav ne maram praznikov, imam rada darila, kakršno je bilo včerajšnje predavanje. Čigavo? Komelovo, seveda.

Najprej je povedal nekaj o theofaniji (Greek: theos + phaneia, "god-showing", an appearance of a goddess or god to a human being). O bogu, ki v filozofiji prezentira najvišje bitje nasploh; v stari cerkveni slovanščini je termin pomenil bogu-javljenje, enthusiasmos (Ecstasy arising from supposed possession by a god. Religious fanaticism.) O delfskem reku »Spoznaj samega sebe,« ki se v nadaljevanju glasi: »... v odnosu do nesmrtnih bogov

Človek - čas - bog.

Čas (kar je bilo, je in bo) je ločnica (most) med obema poloma (čas, lat. templum = tempelj, it. tempo = čas, hr. vreme), antična bogova Zevs in Kronos pa boga časa, božanstva, ki jih brez človeka ni; medsebojna povezanost je očitna. Človek je namreč tisti, ki bogovom že od nekdaj postavlja templje, oltarje - opazovalnice; tempelj namreč zemeljsko bivanje odpira nebu. Vreme kot odprtost neba ali tek časa, iz katerega se da videti na vse strani. Tisto, kar odpira nebo, je človekovo srce. Človekov prostor kot vmesje (med nebom in zemljo), pri čemer Komel omeni Heideggrovo četverje sveta (---> svetiti, sveto, svetišče): bogovi - smrtniki - zemlja - nebo, ki ga najdemu tudi v taoizmu in še kje. Bog torej izhaja iz človeka, saj je neke vrste njegov produkt, otrok (- to sem si sama izmislila, če prehudo ruši ritem). V Aristotelovi Metafiziki (še neprebrani) se seznanimo z izrecnim razmerjem do boga, s theologiko, ki ni enaka kasnejši teologiji. Z bogom kot najvišjim bitjem (kot predikatom biti), ki zagotavlja bitje nasploh (po Platonu ideja dobrega ni bog, temveč je božanska ideja sama).

Poslušamo še o različnih stopnjah biti pri Grkih, razmerjih do resnice; zanje je tisto, kar je, eo ipso tudi resnično. V filozofiji je bit misel, mišljenje. Tista misel, ki je najbolj bit (kot tisto, zaradi česar nekaj mislimo: *hiša – njena hišnost). Mišljena bit nečesa ali resnica na sebi (po Aristotelu je bog mišljenje mišljenja, noesis noesos), se pravi mišljenje v najbolj čistem smislu; pri tem nam pove, da so Grki pri poudarjanju svojih misli podvojeno izgovarjali besede, npr. slabo slabo, če so hoteli intenzivirati, da je nekaj zelo slabo --- sem vedela, da moj »zelo zelo« iz Blasted, ki ni šel v račun - ali pa me je zgolj skušal - Lorenciju, mislim, da je študiral filozofijo svoj čas, ni iz trte izvit, samo da tega takrat še nisem znala razložiti. Mišljenje samo na sebi v najčistejši biti, ki se dotika mišljenja. To se mi zdi ena lepših razjasnitev do sedaj.

Heglove logike mišljenja boga še ne poznam, me pa zanima - mišljenje res najbolj misli samo sebe.

Filozofija človeka je oslovski most do Boga, kakor temu rečejo; božanskost, ki jo spoznamo v Descartesovih Meditacijah, ko človek-subjekt začne dobivati karakter božanske biti (co-agito = se-požene, zažene), prevzema lastnosti mišljenja. Reflektiranje substance in boga.

Omenimo še Nietzschejevo smrt Boga, ki ni ateizem, Dioniza, klicatelja bogov, boga labirinta in Levinasov odnos do Boga v odnosu
JAZ-TI, s katerim zaključi predavanje in jaz svoj povzetek – da si ga dvojno zapomnim, naj mi ne zamerijo širjenje njegovega glasu (se mi zdi, da prelepo odmeva):

Vstopati v razmerje do drugega, ki ti kaže, kdo si, vendar drugega ne moreš absorbirati, saj ne prenese posesivnosti – a ravno to potem tembolj priteguje, kot manko lastnega JAZA.
Odnos do boga v odnosu do DRUGEGA (ki ti je podarjen), torej: BOG = DAR, zato (upam, da ne samo v prazničnem času) z občutkom (in dotikom) obdarujmo svoje najdražje.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home