Herbarij

Pogledam skozi zaveso - odgrnem je ne, ker je barva razlitega ponedeljka čisto presurova, in se spomnim Bretonove Nadje, ki sem jo brala enkrat poleti. Nekaj jo druži z današnjim dnem. Bretonov Pariz in 1. jan., tukaj-zdaj, dopolnitvi mojega predlanskoletnega sprehoda po opustošenem pariškem predmestju, v nedeljo, zgodaj zjutraj, ko so izložbe trgovin in kafičev še zakrivale lesene rolete, le semintja je kdo prilomastil izza kakšnega vogala, nad katerim brenčijo neonski napisi. Neprijetno mi je bilo med betonskimi zgradbami s strogimi pročelji in valovitimi okenskimi okviri, podobnimi sarkastičnim obrvem, kakršne moški nosijo pod klobuki. Ko se jim nič hudega sluteč zazreš v oči, te pogoltnejo v svoje dno, še preden zajameš sapo. Tam spodaj je utapljanje žensk s polnimi pljuči tuje krvi, njihova najljubša predigra. Kar sledi, ves čas (za spomin) mehurčasto plava po zraku.

Bralni meni (kot po tekočem traku s samopostrežnim sušijem):

- Rutar (še vedno)

- Deleuze (Nietzsche and philosophy)

- Izbrani Schellingovi spisi in

- Cantarellova Grška književnost.

Šele med poseganjem v vsako od njih; stran za stranjo, stavek za stavkom, platnice za platnicami, se besede navzamejo vonjev – med seboj se mešajo in barvajo kot sadni koktejli ter oblikujejo smiselne ali kaotične substance. Skorajda dotaknem se jih lahko, v ogrevani sobi zaživijo; z veseljem so svetilke, da ni tako temno, kadeča se kava, družabnice. Danes nam ne bo dolgčas, odločile so se, da me ne spustijo iz krempljev. Še po kozarec vode komajda skočim. Me že vabijo nazaj, saj ne znajo biti same. Še slabše jim gre, kot meni brez njih.