S. N. L.

Prizor je presimpatičen, da mu ne bi namenila par vrstic. Saj vemo, mikrodetajli so tisti, ki se nam zapišejo na spominski trak, razlomljiv kot slečena vrhnja plast kačje kože. Sleči se, ko ti koža postane pretesna ... ja, levimo se tudi ljudje.

Nažrta mehiških dobrot, se ne dava poleči. Pot vodi dalje, v Zvezdo na torto in kavo. Ljubljanska gospoda okupira kavarno, steklenice šampanjca po mizah, topli kruhki, vrli podjetniki in klonirane blonde se na svoj način poslavljajo od uspešnega leta. Ok, cinizem vstran. Posladkava se še sama in samo zato, ker je okrog šanka prehuda gneča in se zdi, da plačilo nikogar ne zanima, pri zadnjih vratih izstopiva v prijetnejše ozračje in se kot mladoletna delinkventa, ki raje uživata zastonj, izmuzneva skozi park Zvezda, v podhod; na srečo naju nihče ne dohiti in potreplja po rami.

Na mojo pobudo vkorakava v Moderno galerijo, a ker razstava vihravcu ne »dvigne mitraljeza«, kaj hitro odkorakava. Tako pač je, z umetnostjo. Če »te ne pokliče vase«, bi rekel on, je izkušnja neoplojena, nimaš česa za praskat'. Po kratkem sprehodu prideva na toplo, na vrsti je dobra primorska kapljica, arabsko rdeča - opojno dehteča, ter darila. Svojega pričaram iz torbe - še bomo sanjali, on pa mojega prinese kar s seboj, last minute man, ampak nezavitega mi že ne da. Čuden, brezbarven papir odrola na tleh kuhinje, vidim ga samo v stopala, ko kleče (za vogalom) skrivnostno plemeniti zadevo. Vmes me posluša, jaz pa muziko, ki me nagovarja. Za trenutek se mi zazdi, da sem šivilja, ki šiva mozaične prte iz različnih kosov blaga in sočasno telepatsko s prstom po mizi riše arhetipske misli. Na papir napiše S. N. L.; ko ga oči vprašajo, kaj to pomeni, povsem samoumevno reče: »Ja srečno novo leto?!«