Grk Zorba za v vsak dom

Debela črna mačka je mijavkala pod drevesom, ko sem za leseno mizo jedla toplo rezino kruha s sirom. Neobrit moški, ki mi je sedel nasproti, se je po italijansko menil z natakarico. Pil je pivo in že zjutraj mu tekne domača suha salama. Kamnoseštvo, obrt njegovih prednikov, se mu je zapisala v gene. Spretno seka tudi besede, predolge jezike. Pomene razkosava na bistvene in postranske. »Ta človek je nenapet,« si mislim. Silno mil je, ko ga gledam od spodaj navzgor.

Ko ga prime, razbija in oblikuje kakršnokoli kamenje. Rojeni v sončnem zatonu smo vsaj po malem obrtniki. Nekateri s pestmi tolčejo po steni, dokler ne razpoka, drugi vanjo posežejo z vrtalniki, tretji dekonstrukcijo dokumentirajo, zadnji, ki nas dremava radovednost na kraj pripelje malo prepozno, s tal poberemo majhne, asimetrične delce zidu, jih s kosom obleke zdrgnemo, da postanejo bolj gladki in voljni, z njih zbrišemo gnev in spihamo proč obup. Iz njih sestavimo nekaj novega. Nič ni dokončno zanič, četudi se kot prah razprši med spomini.