sobota, januar 06, 2007

»Vzemite in jejte od tega vsi,

to je moje telo, ki se daje za vas.«


Ogledalo. Transcendentna poezija, zgodovinsko-družinska spominska knjiga Tarkovskega, zelo intimna in sublimna izpoved, ki te kot časovni stroj vodi v zrcalno popotavanje nazaj (in naprej), v znano-neznano, kruto-nežno, domače in tuje. Lirična ekskurzija poteši duha, uravnoveša vedoželjnost, stud in slast do razkrivanja z veličastnostjo odkritja. Avtoseciranje, ki se z ekrana pretaka v gledalca skozi kožne pore in mu steče po žilah. Verzi režiserjevega očeta, ki spremljajo filmski sonet, se ti mravljinčno sprehodijo skozi ušesa v srce, iz želodca tja do stopal - kjer te zagrabi krč; raztegnem se in se z rahlim poklonom zahvalim za prejeto.

»A man has one body,
so solitary.
The soul is sick of this
solid sheath ...
with ears and eyes
the size of buttons ...
and skin, a mass of scars,
a skeleton's robe.
Fly through the cornea
to the heavenly spring ...
to the icy spoke,
to the bird's chariot.
Through its prison bars
it hears ...
the clamor of woods
and leas, the trumpet of the seas,
a soul without a body
is like a body without a shirt,
not a thought or deed,
not a line or a concept.
A riddle that has no answer:
Who'll return to dance ...
Where there's no one to dance?«

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home