brezpogojna kapitulacija

Z vsemi štirimi podlegla dnevu, še tri ure predavanj naj bi poslušala, nisem zmogla. Šumelo je v glavi, arabske mantre (inshallah, inshallah, inshallah), od dežja premočena do kolen, zoprn, naelektren pulover. Rdeča, ki jo danes sovražim.

Od starega frenda iz Londona dobim povabilo na last.fm, kot poslednja Mohikanca se pridruživa tisočim poslušalcem, pa še deliva si lahko muziko, yeeey ... Prvi komad, ki ga poslušam, je Strange fruit by Billy Holiday. In Satiejeva Gymnopedie No. 1, instrumentalni povzetek dneva. In Björk, seveda. It's Oh So Quiet.

Epistemologija zveni tako ... sočno. Posrkala bi vse, kar se skriva za tem nagajivim imenom. Ne, če bi posrkala, bi tudi izločila. Potem bi raje potrgala vse, kar visi z njenih vej in zadeve skrbno spravila v kakšen globok žep. Da ne bi uvenelo, bi nepravilne izrastke prebarvala z zaščitnim prozornim lakom, home-made balzamiranje. Potem bi bila zelo bogata.

In nove spodnjice ležijo pod zmahano knjigo, prvo kavo sem popila šele pred nekaj minutami, razlog izcuzanosti? Could be. Na busu domov me je zmanjkalo brez da bi se zavedla kdaj, ko odprem oči, sem mi zdi, da mi z desne streže napihnjen, gumeni letalski stevard v modri uniformi, s srebrnim pladnjem in belim prtičkom okrog podlakta; kaj ponuja, pa ne vidim. Mislim, da je imel brke. In Wittgensteinov genij, duh, ki spodaj v prtljažniku nekaj izpeljuje, pa Russell in znanstvene skepse, reductio ad absurdum in tako ... Kmalu bo večer. Pardon, je že.


'The human face
is an empty power, a
field of death ...
... after countless thousands of years
that the human face has spoken
and breathed
one still has the impression
that it hasn't even begun to
say what it is and what it knows.'
A.Artaud