naj se nam ne mudi

Med študijskim tednom malikujem dneve, ko se zgodi, da lahko spim do devetih. V miru pozajtrkujem, preberem pošto, si včasih privoščim kopel in spletem lase, pa malo muzike, za prijaznejši potop v dan. Takega jutranjega ritma si želim, čeprav so rani sončni vzhodi najlepše projekcije dnevov. Ko stopiš na pločnik navsezgodaj, ko se tema s še zadnjim nohtom odteguje od tople zibelke, ko jo dan prežene v zakulisje.

Space oddity.

Pogledat si moram Lorencijevo Mojster in Margareta, po videnem sinoči v Umetnosti igre, gre za kontroverzen rez v Bulgakovov roman, ki sem ga že nekajkrat sanjala, sploh pa mi je L (L kot Lorenci) estetika blizu; mestoma mukotrpno disciplinirana, natezalno fokusirana in sterilna, slečena stereotipov. Ponotranjen svet transcendentalne filozofije večnih popotnikov – ki znajo potovati tudi, ko so zasidrani na mestu, zavračanje popolne, absolutne zajezitve. Iskanje, čiščenje, oplajevalni selektivizem in zasebojno radiranje sledi. Da je a must see, me je prepričala kritika okostenelega g. Skaze, ki je pred kamero izustil precej ogorčenja; kako neskladna je uprizoritev z Bulgakovom samim, ne spoštuje niti najvišjih vrednot romana, Margaretina transformacija v psička je pa sploh »budalasta«. Tovrstna penjenja starih akademikov, ki do smrti rigorozno gonijo svoje, edino pravo razumevanje, v tem primeru literature, prisvojijo si pravico poslanstva in zastopništva nad jezikom, dejstvo, da čas potuje in vre kot mineralni vrelci, jih ne zanima. Taki ljudje radi tudi najbolj primitivno ozmerjajo kar jim ni pogodu, včasih me v svoji neobzirnosti skoraj šokirajo. O omenjenem gospodu sem že marsikaj slišala od študentov rusistike, večinoma pospremljeno z negativnimi konotacijami. Aj aj. Generacijske vrzeli se pa razraščajo.