Nevtralistični krst

Ste že kdaj začutili, da so določeni kraji, točke na zemlji, npr. nekaj kvadratnih metrov te-in-te ulice oz. par izmerjenih korakov nekega nepometenega pločnika, imuni na zunanje vplive? Kot neprodušni inkubatorji so, katerih zamaške (vstope in izstope vanje) uvidi le razcepljen človekov čutilni procesor; pojmuje jih abstraktni zračni filtri. Ti kraji so v svoji neodvisnosti izvenprostorne, brezkomponentne projekcije mestnih karakterjev, njim izvzeti udi, po katerih se dnevno sprehodi več tisoč ljudi. Moč njihove nevtralnosti je osupljiva.

Ena takih točk se začne za vogalom začetka Miklošičeve in se razpotegne tja do prve kebaburdžinice. Kadarkoli prestopim njeno nezarisano mejo, se mi zdi, da bi nekje moral biti nekdo, da bi od mene zahteval potni list ali vsaj prepustnico za prehod neodvisne cone. Najsibo mraz kot v zmrzovalniku ali pomladansko toplo sredi zime, naj piha ali dežuje, najsibo podnevi ali v temi, tistih nekaj korakov, v inkubatorju, ne obstaja nič od tega. Zaplavaš v predel vataste votlosti, ki se te čisto nalahno dotakne pod ušesom. Včasih ti na čelu nariše križec, posveti dan, v katerega se brezvoljno p(-r-)odajaš. Zaznamuje te z nadstvarnostjo, da si nedotakljiv za mehanične surovosti in balast, ki te čaka, kjer ga najmanj pričakuješ. Kadar si križca najbolj želim, ga ne prejmem; prezastrupljena s potrebami. Dragocenosti se nam podarjajo le semintja - kot podnapisi življenja, ki so kakor naključni sprehajalci vedno stopinjo pred samimi seboj. Sproti (a vendar že določeno) se odločajo, kam jih zapelje pot. Če izberejo tisto, ki jo najmanj poznajo, gotovo kam pridejo, med potjo pa prejmejo neizbrisljiv križec čez cel hrbet.