ponedeljek, februar 05, 2007

Meditativna iniciacija


Naučila sem se hoditi. Nikoli ni prepozno, čas se vedno greje v rokavu. Tudi če kdaj naredim izpit in mi kdo kupi avto, bom še vedno rada hodila. V hrib pozimi, ko že vse cveti. Žafrani in teloh se v razmočeni zemlji igrajo rast. Srečam velikega psa z rdečimi tacami, lastnica ga krega, ker naj bi se, trapec, nekje porezal. »Saj sploh ni kri,« ga pohvali s trepljanjem. »V kakšno barvo neki si pa stopil, kaj?« Pes jo gleda v oči, ponosno zalaja. Z vrha hriba se v sončnih dneh pahljačasto razpre gosto naseljena dolina. Strehe hiš različnih barv in oblik kot orientalske tapiserije, sem in tja pokrite z belimi lisami. Svež zrak potuje skozi dihala. Poslušam volčje zavijanje psov od spodaj in topotanje pohodniških palic po asfaltu, nekdo prihaja. Nazaj grede med spustom stiskam stegenske mišice. Ubogajo. Ko se sonce skrije, okoli ušes zabrije hlad. Kaplje toplega potu za vratom pivna mehak šal. Pripravljena sem na Meditacije. Morda se z Descartesom le spoprijateljiva. Včasih sem na mašilna vprašanja kako si odgovarjala z sem, hvala.

»Kaj sem torej? Misleča stvar. Kaj je to? Stvar, ki dvomi, ume, zatrjuje, hoče, noče, si tudi predstavlja in čuti.
Zares ni malo, če vse to spada k meni!«

fotka

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home